Pohod na Mangart – 25. julij 2026

V soboto, 25. julija 2026, smo se odpravili na enega najlepših in najbolj veličastnih slovenskih vrhov – Mangart. Pohoda se je udeležilo 18 planincev, med njimi tudi trije mladi pohodniki, Aljaž, Lija in Leo, ki so s svojo vedrino, energijo in vztrajnostjo lepo popestrili našo skupino.

Pot proti Mangartu je bila poseben planinski doživetje. Čudovita narava, mogočne gore in pogled na okoliške vrhove so nas spremljali skozi ves pohod. Kljub zahtevnejšim odsekom smo pot premagovali složno in drug drugega spodbujali, ko je postajalo naporno. Prav v takšnih trenutkih se pokaže prava moč planinske družbe – s skupnimi močmi je vsak korak lažji.

Ob prihodu v bližino vrha nas je pričakala čudovita gorska kulisa. Pogled na skalnate vrhove, doline in okoliško pokrajino je bil nagrada za ves trud. Na vrhu smo si vzeli čas za počitek, fotografiranje in zaslužen prigrizek ter se veselili skupnega uspeha.

Posebej nas je razveselilo, da so se pohoda pogumno udeležili tudi Aljaž, Lija in Leo. Mladi planinci so dokazali, da z voljo, vztrajnostjo in dobro voljo lahko premagamo tudi zahtevnejše poti. Njihova prisotnost je bila lep opomnik, da se ljubezen do gora prenaša iz roda v rod.

Po prijetnem postanku smo se odpravili nazaj proti izhodišču. Utrujeni, a zadovoljni smo zaključili čudovit dan v objemu gora. S seboj smo odnesli nove spomine, številne fotografije in predvsem občutek, da smo skupaj doživeli nekaj posebnega.

Pohod na Mangart 25. julija 2026 bo tako ostal v lepem spominu vseh 18 udeležencev. Zahvala gre vsem za dobro voljo, medsebojno pomoč in prijetno družbo, posebej pa našim trem mladim planincem, Aljažu, Liji in Leu, za njihovo vztrajnost in pogum.

Naj nam podobnih planinskih doživetij ne zmanjka in naj nas gore še naprej povezujejo!

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Planinski pohod na Zelenico

Planinci planinskega društva Cirkulane smo se v soboto, 27.6.2026, odpravili na Zelenico, znano zimskošportno središče nad Ljubeljem. Naprej do izvira Završnice in nato do sedla na Vrtači.

Iz Cirkulan smo se odpeljali proti mejnemu prehodu Ljubelj (1058 m). Pri spodnji postaji sedežnice se je pričela naša pot, ki nas je sprva vodila po široki servisni cesti ob smučišču, nato pa smo zavili na markirano planinsko pot v južnem pobočju. Položni vzpon nam je dovoljeval, da smo vseskozi med potjo pridno klepetali. Prečili smo več hudourniških grap in se kmalu vzpeli na gozdno pot in po njej nadaljevali do manjše ravnice – Zeleniškega sedla (1536 m), kjer stoji Dom na Zelenici. Med potjo smo imeli tudi nekaj postankov, da smo se okrepčali in odžejali.

Koča na Zelenici je bila polna pohodnikov. Tu smo se odpočili in okrepčali ter naredili plan za naprej. Razdelili smo se v dve skupini. Ena skupina se je podala proti sedlu na Vrtači, druga na izvir reke Završnice.

Utrinek iz pohoda na Zelenico.

Pričakalo nas je jasno nebo in prečudovit pogled na severno ostenje Begunjščice, južno pobočje grebena Na možeh, pred nami se je bohotila Vrtača. Bilo je zelo lepo.

Po opravljenih predvidenih poteh smo se spet združili pri domu na Zelenici, malo poklepetali in se počasi začeli vračati.

Ponosni na opravljeno pot smo previdno in počasi sestopili v dolino. S polnimi pljuči svežega gorskega zraka in s številnimi nepozabnimi vtisi smo se poslovili od Karavanškega pogorja in se odpravili proti domu.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Pohod in raziskovanje Krka

V petek, 29.5.2026, smo se v ranih jutranjih urah odpravili na naše tridnevno potepanje po Krku. Težko smo pričakovali ta dan in ko smo se končno srečali smo se prijateljsko pozdravili, si stisnili roke ter odpravili na pot.

Pot je bila polna prijaznih besed, prijateljskih pogovorov, načrtov za v prihodnje in smeha. Tako smo po nekaj urah vožnje prispeli na Krk v mesto Baška, kjer so nas sprejele prijazne gospe, ki so nam pokazale apartmaje v katere smo se namestili. Po namestitvi smo se lepo najedli in pripravili za naše prvo potepanje po Krku.

Otok Krk je bil izbran za prvi odsek hrvaške Camino poti, ki je bil uradno označen z rumenimi puščicami na modri podlagi. Za vse romarje, ki bi radi odkrili to novo dopolnitev evropske mreže Camino poti, je na voljo uradna hrvaška poverilnica (romarski potni list) z znamkami Camino, ki odraža lokalno kulturno dediščino. Razdeljena je na sedem etap, pri čemer se prehodi nekoliko več kot 20 km na dan. Po pešpoteh, kolovozih, majhen del pa tudi po cestah vodi prek večjih krajev: Brzac, Malinska, Omišalj, Čižići, Vrbnik in Baška ter pri tem deloma poteka ob obali, zavije pa tudi v notranjost.

Prvi dan nas je pot vodila iz Baške mimo kampa skozi borov gozdiček. Že po nekaj minutah se je zeleni svet nenadoma spremenil v popolnoma kamnito pokrajino in potreben je bil previden korak, saj se je kamenje po tleh rado izmikalo in premikalo pod nogami. Po prvem resnejšem vzponu smo naenkrat imeli za sabo prekrasen razgled na Baško in cerkev sv. Ivana visoko nad njo. Pot smo nadaljevali po kamniti pokrajini in kmalu smo pred sabo daleč spodaj zagledali Velo in Malo Luko. Zastal nam je dih, ko smo videli toliko lepote na enem mestu. Spustili smo se navzdol do Male luke, voda je bila prijetna, prečudovite modre barve in predvsem zelo čista. To je bila idealna lokacija za počitek in sprostitev ob valovanju morja.

Bilo je zelo vroče, zato smo razmišljali kako nazaj v Baško po isti poti nazaj, ker ni druge poti. Hitro je padla odločitev da pot nadaljujemo po morju z vodnim taksijem. Po krajem počitku v senci smo se vkrcali na dva čolna katera sta nas pripeljala po morski poti do Baške. Vožnja je bila prijetna in vsi smo uživali.

Po popoldanske druženju, ki se je zavleklo v noč ob dobri hrani in popoldanskem kopanju je čas hitro minil.

Naslednje jutro smo se po zajtrku odpravili novim dogodivščinam naproti. Za ta dan smo si izbrali pot ki vodi mimo samostana Matere Božje Goričke, nato proti razgledni točki Lipica nato proti Velikemu Hlamu in krožno po drugi poti do izhodišča v Baški. Pot je bila kar zahtevna zaradi vročine. Sledilo je kopanje in druženje pozno zvečer.

Zadnji dan je skupina naših udeležencev vstala zelo zgodaj in so se podali na pohod do cerkve Svetega Ivana in naprej na razgledno točko Plato Meseca ter nazaj, ostali smo pripravili zajtrk, sledilo je kopanje v morju nato kosilo in priprava na pot proti domu.

Na poti proti domu smo si ogledali najožjo ulico na svetu v mestu Vrbnik in prekrasno skrito samotno plažo, »kjer bi lahko ostal kar za vedno«. Vrbnik je eno izmed najstarejših naselij na otoku Krku, o tem pričajo številne arheološke najdbe iz prazgodovine in antike. Vrbnik je tudi eno izmed najbolj slikovitih mest na Krku, saj je zgrajen na visoki skali in ob morskih meglicah »lebdi nad morjem«. Avtohtona arhitektura ter lepa pokrajina so le del lepot Vrbnika.

Naredili smo še zadnje fotografije in se polni lepih vtisov odpravili proti domu. S prijatelji, z ljudmi dobre volje, je v naravi še posebej lepo. Bili smo zadovoljni in sproščeni, saj nam je znova uspelo doseči cilj.

Zapisal: Vili Jurgec
Galerija slik pohoda

Spomladanski pohod na Veliko planino 2026

Planinsko društvo Cirkulane je organiziralo v soboto, 25. aprila 2026, pomladanski pohod v idilo Velike planine. Pohod je bil prilagojen vsem generacijam, ki imajo radi pomladni utrip Velike planine in vsaj nekaj kondicije.

Velika planina je planšarsko naselje s pastirskimi kočami v Kamniško – Savinjskih Alpah v katero spada Velika, Mala in Gojška planina. Je največja visokogorska pašna planina na Slovenskem. V vsakem letnem času je zelo idilična.

Udeleženci pohoda smo se zbrali v Cirkulanah pri OŠ ob 6:00 uri, od koder smo se s kombijem in osebnim avtomobilom odpeljali v smeri Celja, Mozirja, Luč in do prelaza Velovlek (Kranjski Rak). Po dobrih dveh urah in pol smo prispeli do željenega parkirišča pod Veliko planino.

Iz parkirišča smo se po gozdni markirani poti napotili v smeri Male planine proti Veliki planini nato do velikega pastirskega stana. Velika planina je pastirsko naselje, ki ima značilno tipično arhitekturo. Na planini je okrog 140 hiš, so lesene, strehe pa krite s smrekovimi skodlami, ki segajo zelo nizko. Tu smo pričakovali več snega, ampak bile so samo snežne zaplate tako, da je bila pot kopna.

Vreme je bilo sončno in v daljavi smo videli, kako veter preganja meglo. Upali smo, da nam vreme ne zagode preveč. Naša pozitivna energija, veselje in smeh so pregnale oblačnost in že smo zagledali v daljavi kapelico Marije Snežne. Od tu smo imeli lep razgled na velik del Velike planine, ki je posejana z lepo urejenimi lesenimi hišami, ki so si podobne. Tu se korak ustavi in misli se umirijo. S tega kraja lahko opazuješ umirjeno naravo in usmeriš pogled na v tem času zasnežene gore kot so Ojstrica, Grintovec, Planjava, Kamniško sedlo, Mlinarsko sedlo, Skuta in še kar nekaj drugih. Nismo pa uživali samo ob pogledih na prelepi gorski svet, Velika planina je bila v spodnjem delu posejana s prelepimi raznobarvnimi telohi. Posebej pa so nas očarali z razcvetenimi žafrani posejani travniki. Moram priznati, da naše društvo še ni imelo takšne sreče, da bi naleteli na toliko in tako lepo razcvetene žafrane. Ob pogledu na njih smo resnično uživali.

Po krajšem oddihu in fotografiranju smo nadaljevali proti najvišjemu vrhu Velike planine Gradišče (1666) nato pa vse do zgornje postaje sedežnice na Veliki planini. Tu smo malo uživali v razgledih, malo pokramljali nato pa se po Zelenem robu podali do Domžalskega doma, kjer smo se odpočili in se okrepčali z sendviči. Zaradi lepega vremena je bila Velika planina polna pohodnikov, domačih in tujih, da je bilo nemogoče priti v kočo po kakšno hrano.

Velika planina slovi po kravjem siru in po pastirski malici – kislem mleku in ajdovih žgancih. Zaenkrat so bile planšarske koče še zaprte, saj se pašna sezona še ni začela. Tako da bo potrebno počakati do poletja in takrat v pašni sezoni še enkrat obiskat Veliko planino in uživati ob pastirski malici.

V popoldanskih urah smo se odpravili do parkirišča, polni lepih vtisov in dobre volje. Med planinskimi prijatelji je na izletih planinskega društva Cirkulane vedno lepo. Pohvalit moram tudi naša mlada planinko Leo in planinca Lia katera sta bila z nami prvič. Mislim, da sta uživala na pohodu in z nami ne glede na razlike v letih, mi pa jima lahko samo čestitamo in pohvalimo za premagano pot. Želimo, da se nam pridružita na naslednjih, zahtevnih in manj zahtevnih pohodih. Dragi planinci, vabimo vas na naša skupna druženja tudi v prihodnje, vedno je tako - več nas je lepše je.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Sedemnajsti pohod prijateljstva

Naše društvo po tradiciji prevzame odgovorno nalogo vodenja pohodniškega dela prireditve Pohod prijateljstva. Tudi letos ni bilo drugače. Svojo dejavnost pa smo predstavili na samostojni stojnici. V nadaljevanju povzemam zapis o dogodku s spletne strani šole.

Hladno aprilsko jutro je kaj urno postalo sončno, saj je 11. 4. znova prišel sobotni dan, ko smo lahko že tradicionalno spletli niti prijateljstva in zgradili mostove povezovanja.

Pohod prijateljstva je velik vsakoletni dogodek, v katerem se v OŠ Cirkulane-Zavrč poveže z najrazličnejšimi podjetji, društvi in drugimi deležniki iz Zavrča in Cirkulan.

Ko vidimo trumo majhnih nožic naših otrok in učencev, ki korakajo po haloških poteh, se “valijo” čez ravnice in klance, družbo pa jim delajo mamice, atiji, sestre, dedki in babice, nam pri srcu postane toplo.

Tako smo tudi letos delali majhne in velike korake izpred industrijske cone v Dolanah proti stadionu Cirkulane. Hkrati so naši vrtčevski otroci prikorakali z “mini” pohoda in druženje se je lahko pričelo. Seveda pa na prizorišču ni manjkalo najrazličnejših družabnih in športnih dejavnosti, ob katerih smo neizmerno uživali.

Šola je hvaležna prav vsem deležnikom, ki so se na ta dan odzvali vabilu in na edukativen način prikazali svoje delovanje. Hvala tudi vsem obiskovalcem, ki vsako leto znova obudijo zavedanje, da je pletenje prijateljskih vezi nekaj čudovitega, kar želimo v prihodnje negovati s še večjo vnemo in zagonom.

Se vidimo ponovno prihodnje leto.

Zbral: Ivo Zupanič

Fotografije: Ivo Zupanič, Aljaž Zidanšek, Simon Simonič

Nekaj slik iz pohoda prijateljstva 2026

Tradicionalni pohod na Donačko goro

V nedeljo 4.1.2026, smo se podali na tradicionalni pohod na Donačko goro (884 mnv), tokrat v pravih zimskih razmerah.

Zbrali smo ob osmi uri pri šoli v Cirkulan, se odpeljali v Žetale, od koder smo nadaljevali do Rudijevega doma. Po krajšem pogovoru smo naredili nekaj posnetkov, potem pa smo se skupaj nadaljevali proti vrhu Donačke gore. Vreme je bilo času primerno mrzlo, deli poti poledeneli in zglajeni. Uživali smo in kramljali v zimski idili ter v dobri družbi. Pogovori so večkrat nanesli, kako je bilo nekaj let nazaj, ko je bilo toplo in brez snežne odeje.

Po slabi uri hoje smo bili na vrhu Donačke, ki jo krasi kamniti križ. Na vrhu je bilo kar nekaj planincev, ki so uživali v lepih razgledih z nami, proti zahodu smo videli Boč, Kamniško – Savinjske Alpe. Sama Donačka pa spada pod Karavanke. Tokrat smo na vrhu pogrešali novoletno jelko, ki nas je vsako leto do sedaj pričakala lepo okrašena. Pot na Donačko goro je bila urejena že več kot pred 150-imi leti in velja kot prva slovenska planinska pot, ki nas vodi skozi bukov pragozd. Današnje ime ji je dala cerkev Svetega Donata, zgrajena na njenem južnem vznožju (staro ime Rogaška gora). In če imajo Dolenjci s Kumom svoj dolenjski Triglav, imamo mi Štajerci z Donačko goro svoj štajerski Triglav.

Tokratnega pohoda na Donačko se nas je udeležilo lepo število kljub pravim zimskim razmeram, bilo nas je enajst, najmlajši med nami je bil Aljaž, ki je reden udeleženec naših pohodov ne glede na težavnost ali vremenske razmere.

Donačka gora je tako priložnost, da se srečamo na prvi turi v novem letu, si stisnemo roke, voščimo novo leto. To je tudi priložnost za druženje in da se v dobri družbi nadihamo svežega zraka. Tako je za nami še en lep pohod v novo otvoritveno sezono 2026, zato vas na tem mestu vse lepo vabim na naše predvidene ture.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Martinov pohod Planinskega društva Cirkulane

Martinov pohod je tradicionalen za naše društvo, zato smo tudi letos, tako kot prejšnja leta, organizirali pohod ob martinovem, ki nekako zaključuje jesenska dela. Ta praznik je pri nas v Halozah še posebno priljubljen, saj se v teh dneh mošt spremeni v vino, kar pa je dober razlog za veselje in praznovanje.

Ta pohod je vsako leto bolj obiskan, kar nam je v veliko zadovoljstvo, da se ljudje iz raznih krajev Slovenije dobro počutijo v naših lepih haloških krajih.

Na letošnjem tradicionalnem martinovem planinskem pohodu, 8. 11. 2025, so se nam pridružili planinci planinskega društva Preddvor, Polzela, planinki iz Ljubljane in tudi od drugod. Zbrali smo se v industrijski coni pri lokalu Cona v Dolanah. Čeravno vremenske razmere niso bile idealne, se je zbralo kar lepo število pohodnikov. Tako nas je bilo skupaj nekaj več kot kod 115. Ampak tudi vreme se je ob pravem času izboljšalo, kljub oblačnemu jutro, je posijal žarek upanja, tako da smo ob 10. uri lahko začeli s pohodom delno po Bračičevi planinski poti, nato pa nadaljevali po lepo razglednem Velikem vrhu med vinogradi, ki so bili lepo obarvani v jesenske barve. Ne glede na število udeležencev smo pot zelo hitro premagovali, tako da smo bili ob dogovorjeni uri pri vinski kleti Društva vinogradnikov pri Sv. Ani. Tu so nas pričakali prijazni člani društva vinogradnikov, ki so nam ponudili haloško ocvirkovko. Ob tem je potekala predstavitev vin iz društvenega vinograda in degustacija. Vse to nam je z veliko izkušenj predstavil predsednik društva Zvonko Arnečič. Opisal nam je sorte grozdja in nam ob koncu razkazal prelepo urejeno vinsko klet pri Sv. Ani.

Pot smo nadaljevali ob prisrčnem kramljanju in opazovali prelepe barve jeseni in že smo se spustili proti Mesariji Kokol v Dolanah po lepo urejeni križevi poti. Po spustu smo prečkali potok Belica in se podali na piknik prostor Mesarije Kokol, kjer je sledila zaključna pogostitev ob dobri hrani, kapljici in poslušanju prijetnih zvokov harmonike učenke 9. razreda Aline. Hvala vsem za pomoč pri pripravi pogostitve, velika hvala glasbenici, kakor tudi vsem udeležencem pohoda. V prihodnje si želimo več takih srečanj, z še večjo udeležbo, ker več nas je, prijetnejše je druženje. Verjamem, da nam je pohod uspel in da so bili tudi naši gostje zadovoljni. Hvala vsem našim članom za pomoč pri pripravi in realizaciji tega dogodka.

Naše druženje se je zaključilo okrog 17. ure. Zadovoljni smo se poslovili ter si zaželeli še več takšnih prijetnih druženj.

Zapisal: Vili Jurgec

Trodnevni izlet na sosednjo Hrvaško

V petek zjutraj, 30. 5. 2025, smo se planinci PD Cirkulane odpravili na težko pričakovani trodnevni izlet na sosednjo Hrvaško, v Rovanjsko pod Velebitom, v Paklenico in na otok Pag. Zjutraj smo se prijateljsko pozdravili, si stisnili roke in se odpravili na pot.

Pot je bila polna prijaznih besed, prijateljskih pogovorov, načtov za v prihodnje in smeha. Tako smo po nekaj urah vožnje prispeli v Rovanjsko, kjer smo se namestili pri prijazni lastnici apartmajev ge. Ivanki. Okrepčali smo se in se odpravili proti Nacionalnemu parku Paklenici. Le-ta je dobil ime po smoli črnega bora, tim. paklini, ki se je uporabljala za premazovanje ladij, neredko pa tudi v narodni medicini. Tu se srečamo z izjemnim bogastvom geomorfoloških oblik, rastlinami, živalmi ter z nedotaknjeno naravo. Sestavljena je iz apnenca in dolomita, zato jo odlikuje bogastvo kraških pojavov kot so škraplje, okna, kuki, jame…

Utrinek iz izleta v Paklenico 2025. Fotografija: arhiv PD Cirkulane.

Pot smo pričeli v Veliki Paklenici in nadaljevali po kanjonu, nad katerim se stene vzpenjajo v višino tudi do 400 m, v njih pa je do 400 opremljenih plezalnih smeri različne težavnostne stopnje. Ob pogledu na prekrasne kamnite stene nam je zastal dih. To je zares pravi raj za alpiniste. Po slabi uri hoje smo se usmerili desno proti gozdarski hiši Lugarnica (400 m n.v.), tam smo pomalicali in se okrepčali. Vrnili smo se v kanjon in se polni lepih vtisov odpravili proti našim apartmajem. Posedeli smo na na plaži in uživali v večernem soncu.

Drugi dan smo se želeli odpraviti na otok Pag, a nam jo je že zjutraj zagodel avtobus. Pokvaril se je in ostali smo na naši plaži, kjer smo ves dan preživeli ob pogovoru s planinskimi prijatelji in prisluškovali valovom morske vode. Nekaj pogumnih planincev je tudi uživalo v morju. Popoldan so nas v Rovanjski obiskali domačini iz Cirkulan, ki so nam priredili piknik. Smeha, hrane, pijače in dobre volje ni manjkalo do večera.

V nedeljo smo se odpravili na kratek pohod do starega Masleniškega mostu in do gojišča školjk, nato pa domov. Vseh ciljev nam ni uspelo doseči, zato bomo otok Pag še kdaj obiskali.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Galerija slik pohoda

Pohod na Mirno goro

Skladno s programom smo organizirali pohod na Mirno goro v soboto, 10.5.2025.

Dobili smo se pred šolo v Cirkulanah ob 5:30 uri in se dobro razpoloženi v lepem številu podali proti Ptuju, Novemu mestu in naprej v Belo Krajino, in nato do izhodišča za Mirno goro, od koder nas je vodila pot do našega cilja.

Utrinek iz pohoda na Mirno goro. Foto: Vili Jurgec, maj 2025.

Mirna gora (1047m.n.v) je vrh v zahodnem delu Bele krajine in hkrati na jugovzhodnem robu Kočevskega Roga. Poraščena je z gozdom, malo pod vrhom pa stojita planinski dom Dom na Mirni gori (1000 m.n.v) ter delno obnovljena cerkev, katere zvonik danes služi kot razgledna ploščad. Z vrha se vidijo Bela krajina, Kolpa, Kočevski Rog, Gorjanci s Trdinovim vrhom, ob jasnem vremenu pa tudi Zagreb, Žumberak in Karlovec.

Mirna gora je danes priljubljena pohodniška točka. Do vrha lahko dostopamo po več poteh – makadamska cesta pelje vse do vrha. Najbolj obiskana je pot z izhodiščem v vasi Vrčice ob cesti med Sotesko in Črnomljem. Pot je markirana in je sočasno gozdna učna pot z veliko informativnimi tablami. Med potjo se lahko odločimo za hojo čez Škrilj ali Planino. Od vasi Planina do vrha Mirne gore smo rabili približno 45 minut, od izhodišča do vrha pa več kot dve uri hoje. Gozdna učna pot nam je bila zelo zanimiva saj v gozdu, kot ga poznamo tudi pri nas, s prebiranjem opisov drevja in drugega rastlinja, spoznavamo pravo zakladnico narave.

Mirna gora je svoje ime dobila leta 1793. V 16. stoletju je pod vrhom nastal zaselek, v prvi polovici 17. stoletja pa so tam zgradili cerkev svetega Frančiška Ksaverja. Na mestu glavnega oltarja naj bi bila po ljudskem izročilu votlina ali zmajeva jama, zmaj pa naj bi vsako leto ustvaril oblake in točo, ki je klestila po poljih in vinogradih. Po sedmih letih ujm naj bi se prebivalci Bele krajine, Kočevske in tudi Hrvaške strinjali, da bodo nad zmajevim domovanjem sezidali cerkev. Po tistem toče ni bilo več, goro pa so poimenovali Mirna gora. Cerkev so potem med drugo svetovno vojno požgali, leta 1993 pa jo delno obnovili. Njen zvonik (15,6 m visok) je danes razgledni stolp.

Bilo je lepo, čeravno so nas table opozarjale, da je tu možno srečati medveda. Tega seveda ni bilo tako, da je bila skrb odveč. V prihodnje si želimo, da so naše ture dobro obiskane zato lepo vabljeni v našo družbo. Želja vseh nas je, da spoznamo čim več naše lepe Slovenije pa tudi širše.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Pohod prijateljstva 2025

Za nami je 16. Pohod prijateljstva. Pohod se je odvil v soboto, 12. aprila 2025. Pohodniški del prireditve je po tradiciji prevzelo naše planinsko društvo. Svoje delo smo več kot odlično opravili in se na prireditvi tudi predstavili s svojo stojnico.

Prireditev, je veliko več kot pohod. Je druženje generacij, srečanje prijateljev, otrok, vseh občanov, društev, vseh deležnikov iz občin Cirkulane in Zavrč, pa tudi širše. Poleg pohoda Borl-Zavrč nas je v športnem parku Zavrč čakalo veliko zabavnega dogajanja, ustvarjalnih delavnic, športnih aktivnosti, stojnic, srečelov…

Utrinek iz Pohoda prijateljstva 2025. Foto: Ivo Zupanič

Prelep pomladanski dan, ko narava prekipeva in popki prehajajo v cvet, lepa gozdna pot, vonj cvetočih dreves in čemaža ter prijateljsko razpoloženje udeležencev so dali pohodu nek poseben čar. Kljub temu da smo za pripravo dogodka žrtvovali veliko svojega prostega časa na koncu lahko sklenemo - bilo je vredno.

Hvala še enkrat vsem udeleženim članom našega društva, markacistom in vodnikom, ki smo dodali kamenček v mozaik te uspešne prireditve.

Vljudno vabljeni na naša sledeča planinska druženja!

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik (fotografije: Veronika Domjan, Ivo Zupanič, Simon Simonič)