Martinov pohod 2022

V jeseni dobi narava čudovite pravljične barve, listje na drevesih se obarva v rjavo-rdeče barve. Tudi zlate barve v vinogradih, ki se prelivajo v žlahtni kapljici, dajejo Martinovemu poseben čar. Vse to se še posebej odraža v naši prelepi pokrajini, v Halozah, kjer ne manjka rujne kapljice domačih vinogradnikov.

img 20221112 094914

Kakor vsako leto, je imelo naše planinsko društvo tudi letos pohod ob Martinovem, tokrat že petnajsti tradicionalni pohod po naših gričih občine Cirkulane. Na prelepo sobotno Martinovo jutro, 12. 11. 2022, ko so žarki po nekaj jutrih meglenega vremena končno spet pokukali na plano, se je pred OŠ Cirkulane pod vodstvom PD Cirkulane zbralo lepo število pohodnikov od blizu in daleč ter se podalo po že znani trasi, po delu Bračičeve poti. Pridružili so se nam planinski prijatelji iz planinskega društva iz Polzele, katerih smo zmeraj zelo veseli, tako nas je bilo skupaj na pohodu nekaj preko 60 udeležencev.

Opazovali smo čarobne barve, s katerimi se je poigrala mati narava, prav tako pa uživali ob lepem vremenu, ki je bilo kot naročeno. Uživali smo v čudovitih razgledih iz Gruškovskega Huma (341 m n.v.), kjer smo imeli pogled na Ptuj, Ptujsko jezero, Boč, Donačko goro in nekoliko oddaljeno Ivanjščico, Sleme ter haloško pokrajino.

Pot nas je vodila do domačije Milana in Zinke Kelc v Gruškovcu, kjer smo se poveselili, pokramljali in bili prijetno presenečeni ob pogostitvi ter pokušini mladega in starega vina. Pot smo nadaljevali proti Cirkulanam in se ustavili pri naših planincih, pri družini Bratušek, kjer smo so dobili težko pričakovano kavico.

Za nami je še en tradicionalni pohod, ki ga želimo ohraniti tudi v prihodnje z željo, da se ga udeležimo v še večjem številu in predvsem uživamo ob dobri haloški kapljici in seveda v dobri družbi.


Zapisala: Marjetka Mlakar

Galerija slik pohoda

Slovensko primorje - Kraški rob - 22. in 23. 10. 2022

Kot že večkrat smo planinci PD Cirkulane organizirali pohod po Kraškem robu in Slovenskem primorju. Pohod se sicer ne ujema s planom naših pohodov, ki smo ga zaradi raznih obveznosti prisiljeni prilagajati.


Ob štirih zjutraj smo se zbrali pred OŠ Cirkulane, se pozdravili in se podali novim dogodivščinam naproti. Odpravili smo se proti Ptuju ter nato skozi Kidričevo in Slovensko Bistrico, skozi Ljubljano do odcepa Črni Kal, kjer smo nadaljevali pot proti Sočergi oziroma Buzetu skozi vas Kubed ter Gradišče, nato smo zavili levo in se peljali po ozki asfaltirani cesti v borovi šumi do pokopališča s cerkvico sv. Kvirina.


Našo pot smo tako po krajši okrepitvi pričeli iz parkirnega prostora proti jugovzhodu po lepi položni markirani poti kraškega roba. Pot je bila lepa s čudovitim razgledom. Vsepovsod po poti, med razpokami skal, je bilo rdeče obarvano listje ruja in še tu pa tam kakšna zvončnica, resje ter zadišalo je po začimbah. Po slabi uri hoje nas pot obrne povsem nazaj do opisne table ob znamenitem naravnem mostu. Tu že opazimo Spodmole. Začutili smo posebno toplo mikroklimo, ki se ustvari ob stenah. Oblika sten, kapnikov ter različne barve skal so res nekaj posebnega, tako da smo od navdušenja nemo opazovali te naravne lepote. V teh stenah gnezdijo tudi ogrožene vrste ptic, zato plezanje tu ni dovoljeno. Spodmolom pravijo tudi ušesa Istre.

img 7720

Vrnili smo se nazaj na izhodišče do kombijev se okrepčali in nadaljevali do naše predvidene poti v vasi Osp, od koder nas je vodila planinska pot skozi borov gozd. Opazovali smo posledice gozdnih požarov, ki so divjali po kraški pokrajini in uničevali gozdove in jase. Po približno eni uri in pol vzpona smo prišle do gradu Socerb. Terasa gradu nam je ponudila lep razgled, od tu smo opazovali Trst, Koper bližnje vasi hribe (Tinjan). Z začudenjem smo opazovali, kako sta pristanišči in mesti Koper in Trst blizu druga drugi. Po krajšem počitku smo nadaljevali pot nazaj do izhodišča.


Dan se je nagibal k večeru, zato smo se odpravili proti hostlu v Portorožu. Tu smo se lepo okrepčali in družili pozno v noč. Manjkalo ni prelepe slovenske pesmi, plesa in obilice dobre volje.


Naslednji dan po zajtrku smo nadaljevali z našimi aktivnosti. Marjetka je popeljala naše planince skozi tunel stare železnice do Strunjana, nato do čudovitih razgledov pri križu, Mesečega zaliva, nato po cesti mimo oljk vse do razgledne točke, od koder se lepo vidi Izola in Koper. Prišli smo do parkirišča pri kampu nad Izolo. Od tu pa smo se odpeljali do Črnega Kala, zavili iz avtoceste do lepe razgledne točke z ostanki starega gradu iz časa Rimljanov. Od tu smo imeli čudovit razgled na viadukt Črni Kal, Tinjan, Koper ter vasi pod Črnim Kalom. Ob viaduktu se lepo vidijo stebri za drugi tir železnice, ki je v gradnji.


Ker je vsega lepega enkrat konec, smo se tudi mi morali posloviti od lepih krajev. Domov smo se vračali polni lepih občutkov in doživetij, ki so zelo hitro minila. Med potjo smo že snovali in izražali želje za nove pohode v prihodnje. Naša zadnja postaja so bile Trojane, kupili smo dišeče krofe in nato se podali proti domu. Domov smo prispeli varno v popoldanskih urah. Bilo je nepozabno, uživali smo v dobri družbi, ostal je spomin na obmorsko rastje, kamenje, morje in skale.


Zapisal in fotografiral: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Pohod na Triglav - 2864m, 23. in 24.7.2022

Željo naših članov in drugih udeležencev po osvojitvi najvišjega vrha Slovenije izpolnimo z vsakoletnim organiziranim pohodom. Glede na izkazan interes tudi večkrat. V soboto in nedeljo, 23. in 24. julija 2022, smo izpeljali dvodnevni pohod na Triglav. Naše aktivnosti opazijo tudi ljudje od drugod, ki imajo željo osvojiti Triglav, kar jim z veseljem omogočimo. Seveda pa na prvem mestu vabimo naše občane. Naši izkušeni vodniki PZS iz PD Cirkulane bodo zelo veseli vsakega udeleženca in mu nudili varen in strokovno voden vzpon.

Naše druženje se je začela v soboto ob 2:30 uri zjutraj izpred šole v Cirkulanah. Pot se je nadaljevala proti Ptuju, Kidričevemu, Slovenski Bistrici, Ljubljani, Mojstrani nato v dolino Krme do parkirišča (870 m.n.v.). Kot po navadi je sledila krajše okrepčilo, razdeljevanje opreme in še nekaj napotkov in že smo pričeli s pohodom proti našemu cilju.

Vzpon do vrha Triglava je potekal mimo pastirskega stana na Prgarca (1763 m. n.v.), kjer smo si malo odpočili. Naš vzpon smo nadaljevali po markirani poti, tako imenovani Kurici proti Konjskemu sedlu. Po krajšem počitku smo nadaljevali proti domu na Kredarici (2515 m.n.v.). Pot nam je dobro poznana tako, da smo jo premagali v predvidenem času. Vzeli pa smo si tudi čas za postanke, razgledovanja, občudovanje planik in ostalih cvetočih rož in rastlinja. Na Kredarici je sledil počitek in nabiranje energije za vzpon na Triglav (2864 m.n.v.).

Odložili smo odvečne stvari, v nahrbtnike dali samo nujno, nadeli varnostne pasove in čelade ter se v koloni podali proti vrhu. Pot do malega triglava (2725 m.n.v.), ki je tretji najvišji vrh v Sloveniji, smo zlahka osvojili nato smo nadaljevali proti Aljaževemu stolpu in varno dosegli naš cilj. Imeli smo lep razgled in veliko veselje, kljub vročini, da smo osvojili streho Slovenije.

img 7564

Na tem mestu bi rad delil z vami nekaj svojih misli. Ko si tako sam sredi te naše mogočne narave, se zaveš človeške majhnosti. Tu denar in naziv ne pomeni ničesar. Tu se zaveš, kako hvaležen bi moral biti za vse kar imaš. Zato spoštujmo gore in naravo in ji prisluhnimo in spoštujmo. Le tako lahko dosežemo vrh na varen način in v tem tudi uživamo.

Seveda pa ob Aljaževem stolpu nismo pozabili »krstiti« letošnjih prvopristopnikov - bilo jih je devet, narediti kakšne spominske fotografije in predvsem uživati v tistem občutku, ki ga lahko doživiš le na vrhu naše najvišje mogočne gore.

Po počitku na vrhu je sledil spust do doma na Kredarici. Uredili smo potrebno glede prenočišč in se polni lepih vtisov malo družili, nato namestili k zasluženem počitku.

Zvečer in ponoči smo uživali gostoljubje doma na Kredarici, naslednje jutro pa je sledila pot nazaj v dolino in proti domu.

Pot v dolino do kombijev se je iztekla v pričakovanem času, kako dolgo bo trajala vožnja domov pa je bila uganka. Namreč sledil je postanek v Jesenicah pri Valterju, kjer smo se lepo okrepčali, nadoknadili izgubljeno energijo in nato nadaljevali pot proti domu.

V popoldanskih urah smo se varno vrnili v Cirkulane. Zadovoljni, da nam je spet uspelo brez kakršnih koli nevšečnosti, zato vas vabimo da se nam v prihodnje pridružite na naših pohodih.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Letni pohod na Grintovec 2022

Kot vsako leto imamo v planinskem društvu planirane pohode v visokogorje. Po nekaj letih smo spet planirali pohod na Grintovec. Čeravno smo pred nekaj leti prav na Grintovcu doživeli neprijetno izkušnjo.

Za letošnjo visokogorsko turo, ki smo jo uspešno izpeljali v soboto, 2. julija 2022, je bil zbran najvišji vrh Kamniških in Savinjskih Alp - Grintovec (2558 m). To je lep, piramidast vrh, dobro viden iz Ljubljanske kotline. Tako v kopnem kot v snegu velja za enega najbolj obiskanih planinskih ciljev. Tudi tokrat je kljub visokim temperaturam bil zelo oblegan. Parkirišča na izhodišču so bila zasedena z vozili različnih držav. Iz našega društva se nas je zbralo sedem. Odločili smo se za pristop, ki na vrh vodi z južne strani iz Kamniške Bistrice čez Kokrsko sedlo. V snegu in v kopnih razmerah je vzpon "kondicijsko" zelo naporen, saj je višinska razlika od Doma v Kamniški Bistrici do vrha 1958 m. Pripeljali smo se do postaje tovorne žičnice in si s tem skrajšali pot za 300 višinskih metrov. Nadaljevali smo peš navzgor skozi bukov gozd in nato naprej po vzpenjajoči poti ki pripelje do melišča pod Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu. Bilo je precej vroče in naporno tako, da smo popili kar nekaj vode.

Po krajšem počitku na Kokrskem sedlu smo nadaljevali proti vrhu. Sonce je močno pripekalo, je pa občasno zapihal veter in nas osvežil kakor tudi kratkotrajne meglice in takoj smo lažje zadihali ter pogumno premagovali strmino proti vrhu. Po 5 urah smo dosegli vrh. Imeli smo kar lep razgled. Na vrhu smo se malo okrepčali, naredili nekaj spominskih posnetkov in se vrnili po isti poti nazaj do koče, nato pa proti izhodišču. Kljub postanku na koči smo bili v dobrih treh urah v dolini. Bili smo utrujeni a vendar dobre volje, da smo vzpon kakor tudi spust opravili brez vsake poškodbe. Tu smo se uredili, vstopili v kombi in se odpeljali proti domu.

Grintovec Vrh

Druženje v planinah je vedno prijetno. Družimo se z ljudmi iz raznih krajev po Sloveniji in od drugod. Vabimo vas naslednje naše pohode, da tudi sami doživite kako napor ob prijetnem druženju hitro mine in že nastane želja po osvojitvi naslednjega vrha. Več nas bo, lepše in prijetneje bo.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik

Potepanje po kamnitem Pagu

Planinci PD Cirkulane smo le dočakali naš tridnevni izlet na morje. V petek, 3. 6. 2022, ob treh zjutraj, smo se zjutraj zbrali pri Osnovni šoli Cirkulane, se polni pričakovanja prijateljsko pozdravili in krenili na pot s kombijema. Pot nas je vodila na sosednjo Hrvaško, in sicer na otok Pag. Naš cilj je bila Paklenica in Vrh Sv. Vid.

Paklenica

Na Pagu sta nas v Miškovićih sprejela prijazna lastnika in znanca iz naših domačih krajev, gospod Slavko in gospa Marija. Po namestitvi smo si nadeli planinsko opremo in se odpravili proti Nacionalnemu parku Paklenici. Ime je dobil po smoli črnega bora, tim. paklini, ki se je uporabljala za premazovanje ladij, neredko pa tudi v narodni medicini. Tu se srečamo z izjemnim bogastvom geomorfoloških oblik, raznolikostjo rastlinskega in živalskega sveta (zvončnice, resje, gozd črnega bora in bukve ter veliko vrst metuljev) ter z nedotaknjeno naravo. Sestavljena je iz apnenca in dolomita, zato jo odlikuje bogastvo kraških pojavov kot so škraplje, okna, kuki, jame…

Pot smo pričeli v Veliki Paklenici in nadaljevali po kanjonu, nad katerim se stene vzpenjajo v višino tudi do 400m, v njih pa je do 400 opremljenih plezalnih smeri različne težavnostne stopnje. Ob pogledu na prekrasne kamnite stene nam je zastal dih. To je zares pravi raj za alpiniste. Šli smo do koče Lugarnica in naprej do koče Paklenica, Sonce je močno pripekalo, zato smo si poiskali zavetje v senci pri drugi koči in malo pokramljali. Ko smo se vračali, smo uživali še v zadnjih pogledih na prekrasne kamnite stene in prisluhnili žuborenju voda.

Naš šofer Vili nas je odpeljal do apartmajev, kjer smo se malo sprostili, zaplavali v morju in si pripravili kosilo. Specialitete iz žara so bile kot nalašč za naše lačne trebuščke. Posedeli smo in se pogovarjali ter šalili še pozno v noč.

Drugi dan na morju smo zjutraj pozdravili sonce, nekateri smo se sprehodili po plaži in okolici. Sosednji kamniti bregovi so že bili obsijani z jutranjim soncem. Bilo je mirno in spokojno, saj se sezona še ni začela, in lahko si le želiš, da ta trenutek traja večno.

Polni energije smo se podali na vrh Sv. Vida. Sveti Vid je najvišji vrh na otoku Pag. Dviga se 349 metrov visoko nad Paškim zalivom. Na vrhu se nahajajo ostanki stare cerkvice svetega Vida in geodetski mejnik. Po ostankih kapele je Sv. Vid tudi dobil ime. Z vrha se nudijo prekrasni razgledi proti naseljem okoli Paškega zaliva (Zuboviči, Metajna) na eni in na naselja Pag, Kolan in Šimuni na drugi strani. Lepo se vidijo tudi sosednji otoki Rab, Lošinj, Maun,…

Hodili smo med kamnitimi ogradami, saj se tukaj pasejo črede ovac, zapuščenimi vinogradi, ki jih obrobljajo vsa mogoča grmičja, od robidnic, brinja, šipka, smokev, osata in drugih pikastih rastlin. Ko smo se začeli dvigovati, je začel prevladovati kamen…kamen….vsepovsod samo kamen. Prijetno je žvenketalo pod udarci s palicami. Pokrajina je bila prečudovita in vsepovsod je prijetno dišalo, saj smo hodili med morjem grmičkov rumenih rožic, brinja in pelina in žajblja. Na poti so nas spremljali svobodni metulji, pa ne eden, vsepovsod si lahko spremljal ples metuljev. Če ne bi bilo tako vroče, bi tukaj lahko ostala za vedno, nabirala zelišča, opazovala metulje in živela daleč od ponorelega sveta.

Ko smo se vrnili, smo si pripravili kosilo, skočili v morje in preživeli lep popoldan v krogu svojih prijateljev.

Zadnji dan smo preživeli sproščeno, kopali smo se, morje je bilo zelo prijetno in osvežujoče. Počasi smo se že poslavljali od Paga, pospravili smo apartmaje, a naše srce je še kar dihalo z morjem, nikakor ni hotelo nazaj domov. A vsega lepega je enkrat konec... zato smo tudi mi v zgodnjih popoldanskih urah še zadnjič pogledali proti morju in se poslovili od lastnikov.

Polni lepih vtisov smo se odpravili proti domu. S prijatelji, z ljudmi dobre volje, je v naravi in na pohodih še posebej lepo. Bili smo zadovoljni in sproščeni, saj nam je znova uspelo doseči cilj.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Galerija slik