Triglav 19. in 20. marec 2016
Že kar nekaj časa, pravzaprav od takrat, ko sem prvič okusil čar zimskih gora, sem si vedno želel vzpeti se na Triglav pozimi, v pravih zimskih razmerah. Nekaj kondicijskih se je že nabralo, Brana, Begunjščica, Vrtača,.. Ampak zares pravi trenutek, ko se je ideja začela realizirati je bilo srečanje s Cenetom na festivalu gorniškega filma v Domžalah. Beseda je tekla o vzponih, Cene je omenil, da se je na Grintovcu srečal s planinci iz PD Cirkulane!?, ki se pripravljajo za Mont Blanc, gredo pa v kratkem tudi na Triglav.
Nisem izgubljal dosti časa; pogledal sem na spletno stran PD Cirkulane, videl plan vzponov in takoj na e-naslov društva poslal vprašanje, ali sprejmejo tudi kakšnega, ki ni član. Čez kak dan mi Vili odgovori: OK. Se dogovorimo. Krasno! Preostane mi samo še, poleg priprave nahrbtnika in potrebne opreme, da pripravim še ženo. To pri meni ni najlažja naloga, saj jo vedno »skrbi« kaj in kako se bo v gorah dogajalo, kakšne nevarnosti pretijo in kaj rinem pozimi v gore. No, po dnevu ali dveh se je pomirila.
V soboto zjutraj, natančni kot ura, me na dogovorjenem mestu, pobere pet fantov s kombijem. Na kratko se spoznamo in upamo, da nam obiskovalci Planice ne bodo priredili kakšnih zapletov na avtocesti. Nič takega se ni zgodilo, zato pa smo imeli več dela z vožnjo v Krmo. Po dobrem kilometru sta pred nami stala dva osebna avta, hotela sta nazaj, ker je vožnja naprej nemogoča zaradi ozke in ledene ceste ter nevarnosti, da se podrsamo ob parkirane avte spredaj. Tudi za nami stoječi avti spoznajo, da bo treba vzvratno, naš voznik Vili je to opravil z odliko, zgubili pa smo debelo uro časa in »pridobili« še dober kilometer dodatne hoje.
No, po hitri pripravi smo se ob sedmih že odpravili. Hoja po ravnem nam hribovcem ne leži, ampak želja po vzponu premaga vse težave. Z dobrim tempom, ki ga je narekoval Vili, smo štirje šli peš, dva člena odprave iz Polzele, pa sta jo mahnila s smučmi, ponovno srečanje pa na Kredarici.
Po začetnem blažjem vzpenjanju do pastirske bajte Prgarce, kjer se na kratko oddahnemo, sledi bolj napeto nadaljevanje, kjer se izmenjujejo bolj ali manj strmi deli poti, vendar je že narejena gaz dobra in po kar nekaj prelitega znoja, od bajte naprej je grelo tudi sonce, jo primahamo na Kredarico, kmalu tudi smučarja.
Dogovorimo se za pol ure oddiha in priprave opreme za sam vzpon na vrh, kamor vodi že od koče vidna gaz na Mali Triglav. Začnemo z vso mero previdnosti, nekaj prečk je lahko sitnih, vendar nam sploh ne povzročajo težav, enako velja za par strmih sekcij in po slabih dveh urah smo že na vrhu.
Doživetje je enkratno, stojiš na vrhu Aljaževega stolpa, se vesel rokuješ s soplezalci in vzneseno opazuješ okoliški gorski raj, ki se koplje v poznopopoldanskem soncu. Resnično vrhunsko doživetje za gornika. Po seriji fotografiranja se odpravimo navzdol, s še večjo previdnostjo, saj vemo kaj je spust z gora in nevarnost zdrsa. Varno prispemo do koče v zavetju mraka, si še enkrat čestitamo za popoln vzpon v fantastičnih razmerah in si potem, ko odložimo opremo v sobe, privoščimo čaj in pivo. Meteorolog, prijazen mož s pomočnikom, nam postreže s pijačo in hrano, tudi vodo lahko dobiš. Po enajstih urah vzpona si priznaš, da si utrujen in se odpraviš v sicer mrzlo a z odejami dobro založeno sobo. Nekaj časa ležiš in ne zaspiš, premlevaš dogodke minulega dneva, nato pa te zmanjka.
Zbudili smo se v sončno in ne prav mrzlo jutro z nekaj vetra. Po zajtrku smo si oprtali nahrbtnike in se spet ločeno, eni peš, dva pa malo kasneje s smučmi, pričeli spuščati v dolino. Za nas pešce kar zahtevna naloga; paziti je treba, da ti ne zdrsne ali da se ne ugrezneš, oboje je nevarno za kakšne poškodbe. Tudi to smo opravili brez težav in po štirih urah smo bili pri avtu, kmalu za nami pa še smučarja, utrujeni a izpolnjeni po enkratni turi.
Sledila je vožnja proti domu, pijača za slovo in želja, da se še kdaj srečamo.
Tako je minilo menda prvo neformalno sodelovanje pri izvedbi ture med planinci PD Cirkulane, PD Polzela in PD Kamnik.
Hvala novim planinskim prijateljem in srečno do naslednjega podviga!
Miran Matičič
PD Kamnik