Pohod na Kum, 20.02.2016
Zidani Most
Po našem (tradicionalnem, novoletnem, prvem, januarskem) pohodu na Donačko goro (884mnv), smo se po daljši pavzi člani PD Cirkulane v soboto 20. februarja 2016, od slednje vzpeli malo višje (336m) in 55 km (zračne linije) proti zahodu - na Kum. Kum je skrajno severovzhodni (zasavski) in hkrati najvišji vrh Dolenjske. Zato mu domačini v Zasavju rečejo »zasavski Triglav«, Dolenjci nasploh pa »dolenjski Triglav«. Kum se s 1220 mnv dviga iz osrčja spodnjega dela Posavskega hribovja, ki se imenuje Zasavsko hribovje. S svojim svojim tokom ga namreč reka Sava objema in pokriva v obliki klobuka. Na vrh Kuma vodi kar osem različnih planinskih poti. Dve iz Trbovelj (čebulova in preko Dobovca), ena iz Hrastnika, dve iz Radeč, ena iz Podkuma, ena iz Zagorja in ena iz Zidanega Mosta.
Cicka
Glede na pričakovani odziv na razpis pohoda, nam je predsednik Vili organiziral avtobusni prevoz iz Cirkulan do Zidanega Mosta (201 mnv). Tja smo prispeli zjutraj malo pred osmo uro. Nekaj delov lepših polovic naše ekipe, je na železniški postaji pred odhodom izkoristilo še zadnjo možnost na drugačen način kot čepe v naravi, opraviti svojo fiziološko potrebo. Po tem opravilu, nas je po kratki hoji po cesti v smeri Hrastnika tabla na desni strani ceste opozorila na začetek Aškerčeve tematske turistične poti. Ta pot se vije po hribih, ki se imenujejo preprosto Gore, in poteka mimo Aškerčeve domačije v Senožetih do Rimskih Toplic. Pogled v smeri našega cilja, pa se je pred nami v oblakih skrivnostno dvigal na levi strani ceste in na drugi (desni) strani preko reke Save. Reke smo že prečkali z marsičim, nihče od nas, pa še je ni s tako hecno pogruntavščino. Reče se ji cicka. Alternativa temu bi bilo brušenje podplatov po asfaltu še naprej pet kilometrov v smeri Hrastnika, čez Savo preko mosta, ter še pet kilometrov nazaj. Torej cicka je ročna nihalka (gondola) obešena na osnovno fiksno »zajlo« dolgo kakih 70 metrov, ki jo je z vitlom ročno potrebno potegniti k sebi, saj deluje na principu škripca. V tej cicki pa je prostora za nič več kot dve osebi, dva nahrbtnika in palice. V primeru, če se pelješ sam, moraš stegniti roke skozi okno cicke in se za manjšo fiksno »zajlo«, ki je speljana v višini okna cicke povleči na drugo stran. Hitro smo se organizirali in najprej preverili kako zadeva deluje. Načelnica vodniškega odseka Marjetka in vodnik Vili, sta se prijavila za testno vožnjo. Na drugi strani pa sta za nagrado takoj prevzela vlogo strojevodje in odpravnice potnikov. Po demonstrativnem prikazu takšne vožnje, smo se planinci oblikovali po dva in dokaj hitro smo se znašli na dolenjski (nekoč kranjski) strani. Bilo je pač nekaj posebnega takšno prečkanje reke, saj smo se s to cicko vsi peljali prvič. Svojo pogumno držo sta pokazala tudi Marsel in Manuela, kot najmlajša pohodnika. Sicer brez strahu, nekaj adrenalina pa je vseeno bilo. V funkciji strojevodja na štajerski strani, se je vodnik Ivo pošalil, da se boji, da se ne bi kaj vžgalo, ker je tako bliskalo iz fotoaparatov.
Dolina mlinov
Po kratkem zboru in izmenjavi vtisov, smo se na dolenjski strani znašli sredi korita dveh bregov (zaradi tega tudi ime Koritnik). Ob potoku po dolini opuščenih mlinov smo se začeli hitro vzpenjati. Poslušali smo dokaj glasno bučanje potoka, ki se je na mestih razcepil v dva dela. (Ta del poti spominja na Bistriški Vintgar od razcepa za Ančkino gradišče do Močnika). Ob poti smo večkrat preskakovali potok in opazovali razvaline mlinov. Spraševali smo se, le kako so ljudje nekoč tovorili žito do teh težko dostopnih mlinov. Ob poti smo opazili brstenje črnega teloha. Črni teloh (Helleborus niger) je pomladanska strupena roža s snežno belimi cvetovi in črnimi koreninami, ki spada v rod telohov. Ime helleborus naj bi izviralo iz grščine (smrtna hrana). Njegov cvet je bel, včasih rožnat ali zelenkast, sčasoma pa potemni. Navadno raste na vrhu neolistanega stebla, ki je visok do 20 cm. Pritlični listi so pernato deljeni, precej veliki, usnjati, obstojni in zimzeleni. Črni teloh cveti od januarja do aprila. V milih zimah pa že od decembra naprej. Vsebuje močne strupe (heleborin in heleborein). Zato so tudi to vrsto v preteklosti uporabljali za pripravljanje strupenih napojev. Črni teloh je uporaben tudi v kmetijstvu, kot zdravilo za živino.
Škratova dolina
Glasno bučanje potoka je sčasoma vedno bolj pojenjalo. Po uri in pol vzpona pa skoraj čisto izzvenelo. Pohodniki pa smo neutrudno nadaljevali po bolj položni Škratovi dolini. Oba naša Franca – Levčnikov in Hamešakov, sta kot stara planinska kamerada mahnila kar naprej. Kolovozna pot je bila po deževnih dneh po pričakovanju mokra in blatna. Vedno višje pa vedno bolj posuta z mokrim sveže zapadlim in talečim se snegom, v katerega smo za sabo puščali blatne odtise. Pot se je vlekla ob sproščenem klepetu, deloma v tišini zakopani v lastna razmišljanja, občasnih orientacijskih premorih in kratkih organizacijskih posvetih. Komentirali smo svežino pobeljene in še malo zaspane narave, iz katere bodo sončni žarki sčasoma privabili na tisoče rastlin, živalic, žuželk, glivic, gob. Moker sneg se je pod našimi težkimi planinskimi čevlji žludrasto pogrezal, kot bi hodili po močvirju. Iz obeh strani nas je spremljal mešani gozd, ki se je z nami vred tudi sam vzpenjal vedno višje. Čeprav je bilo relativno mrzlo, nas je hoja dobro ogrela. Stisnjeni smo bili v ozko in dolgo ter rahlo se vzpenjajočo obliko Škratove doline, ki je v nas morda nehote izzvala nekakšen občutek nelagodnosti in utesnjenosti. Naše širše vidno polje je dušila tudi gosta megla, ki se je mešala z belino snega, sivino drevesnih skorj in odpadlih drevesnih vej. Iz tal je štrlelo negibno olesenelo rastlinje. Od živali so bile v snegu prisotne samo stopinje divjih kopitarjev. Na nas je tu in tam padla kakšna mrzla kaplja. Hodili smo v koloni in iskali stopinje svojega predhodnika. Vse skupaj je dajalo vtis ene skrivnostnosti, čudenja in spoštovanja. Narava nam hoče nekaj povedati na drugačen način. Tistim, ki ji hočemo prisluhniti, jo videti in začutiti v sebi. Nehote nas je morda tudi obšla misel, da pa čeprav škrati živijo samo v pravljicah, ne bi skoraj nihče od nas mogel za gotovo pritrditi, da se mu v takšnih razmerah niti za hip ni zazdelo, da pa kljub temu, morda pa le nekje, nekje globoko skrit na nas ne preži vsaj kakšen škrat. In nas tiho tiho opazuje…
Čimerno
Iz te dremajoče poti nas je zbudila opuščena kmetija, ki ji domačini rečejo »pri koritnku«. Da vseeno ni vse tako zapuščeno, nam je naznanil dim, ki se je počasi vil iz hiše. Pred hišo so imeli vrt pred divjadjo zanimivo zagrajen z visokimi lesenimi kolji. Naša pot se je po tej hiši vedno bolj odpirala in jasnila. Še malo naprej smo končno prispeli do asfaltne ceste. Iz planinskih tabel smo razbrali, da iz leve pripelje iz Radeč in gre desno naprej v smeri Kuma. Na eni strani ceste hiša s tablico Čimerno 7, na drugi strani ceste pa kozolec. Na eni strani občina Radeče, na drugi pa občina Trbovlje. Do vrha Kuma rabimo še debelo uro. Pred nadaljevanjem primeren prostor za daljšo pavzo. Pod kozolcem smo se okrepčali z malico iz nahrbtnikov in počistili bakterije s šilcem domačega. Po tem majhnem veselem opravilu, smo dobre volje nadaljevali naš pohod. Hitro smo prišli do naselja in razcepa, kjer smo izbrali levo smer, ki vodi pod kozolcem. Med hišami, gozdom in travniki smo po vse bolj suhem snegu neumorno v zmernem taktu rili in klepali naprej. Postajalo je vedno bolj mrzlo. Sipek in zmrznjen sneg je škripal. Vstopili smo v skoraj nočni temi podobno temno gozdno pot. Iz nje pa se nam je končno in nepričakovano odprl pogled na cerkev Sv. Neže, katero smo zaobšli in še par korakov in dosegli vrh Kuma.
Vrh Kuma
Zaradi megle ni bilo nič od našega razgledovanja, iz razgledno sicer neverjetno bogatega Kuma. Skoraj nič od vseh možnosti spoznavanja bogate zgodovine okolice Kuma polne zanimivih mitov in legend, različnih tematskih poti, bogate flore in favne v Krajinskem parku Kum. Smo pa zato krepko pretegnili noge iz zimskega spanca. Utrujeni smo se malo opirali na tam postavljeni smerokaz gora, katerega smo zgolj na grobo premerili. Naredili smo nekaj fotografij in se urno odpravili par korakov v notranjost planinskega doma na Kumu. Leta 2015 je bil razglašen za »naj planinski dom«. V njega smo se utaborili ob 13:00 uri, se spočili, najedli, preoblekli, ogreli, ogledali razstavljene slike in rekvizite. Prijazni upravnik Roman Ledinek in njegova ekipa so nas prisrčno sprejeli in nas ob 14:00 uri tudi pospremili spet na pot. Upravnik Roman nam je svetoval in pokazal pot, ki nas bo pripeljala do eno uro oddaljene vasice Dobovec. Našo »delovno« verzijo pohoda smo po posvetu vodnikov namreč malo spremenili, ker je bila že sama pot na Kum, kar dolga in glede na opravljenih 1019 m višinske razlike od Zidanega Mosta do vrha Kuma niti ne tako nedolžna.
Dobovec
V vas Dobovec so nam zaradi snega odsvetovali obstoječo neshojeno planinsko pot. Pa tudi zaradi utrujenosti smo se podali kar po makadamski cesti, ki se je sčasoma preoblekla v asfaltno. Po eni uri lahke in sproščene hoje v dolino, v smeri Trbovelj smo bili v Dobovcu, kjer nas je pri gasilskem domu že čakal naš avtobus in šofer Robi. Ob poti navzdol smo opazili nekoč urejeno smučišče, skakalnico in en manjšo turistično naselje z vsem, kar sodi zraven. Na cesti v Dobovec sta bila tudi dva hriba proti vzhodu videti podobno kot Boč in Donačko gora. Padla je debata, če sta res. Ivo in Franc Hameršak sta pravilno ugotovila, da nista ne Boč in ne Donačka. Po preučitvi zadeve pa sem potem doma ugotovil, da sta to bila Govško brdo - vrh Gozdnik 817 mnv (med Hrastnikom in Laškim) in Kopitnik 910 mnv (nad Rimskimi toplicami). Sta pa približno isto narazen kot Boč in Donačka gora ter od daleč podobne oblike.
Sklepna misel
Še bomo šli! Najbolj sem bil vesel tako številnega odziva vseh naših dosedanjih in naših novih članov PD Cirkulane. Še bolj vesel pa sem bil »Vladove« ekipe, s katero smo lani šli na Vladov rojstnodnevni pravi Triglav. Takrat ste mi po prihodu v dolino Krme hiteli zagotavljati, da bi še šli kam skupaj. Pa ni bilo potrebno dolgo čakati in spet smo šli – tokrat sicer brez Petre, Lukasa, Patrika, sta pa se nam pridružila Marsel in Manuela na eno zanimivo točko naših lepih gora. Vse tisto, kar nam ni uspelo videti in doživeti v tem zimskem letnem času, pa nas glede na odzive pohodnikov še čaka. Še bomo šli! Kdaj drugič v drugem letnem času in še po kakšni drugi planinski poti?
V soboto, 5. marca 2016, pa se člani PD Cirkulane spet selimo na približno 55 km zračne linije iz dolenjskega (in zasavskega) Kuma v severozahodni smeri oddaljeno koroško Peco. Za brado bomo pocukali našega kralja Matjaža. Vljudno vabljeni in varen korak!
Več slik s pohoda v galeriji slik
Zapisal: Božidar Horvat