Deseti pohod na Donačko goro, 5. januarja 2019

Našemu pohodu na Donačko goro (884 mnv) bi lahko dodali več pridevnikov: prvi, novoletni, tradicionalni… Letos pa bi mu lahko dodali še jubilejni. Gor smo namreč to leto šli že desetič. Zgodba pa se je začela tako.

Pisalo se je leto 2009. In bili so štirje srčni možje. Levičnik Franc, Hameršak Franc, Zupanič Ivo in moja malenkost. Dve leti po ustanovitvi našega planinskega društva, je padla pobuda, da drugega januarja osvojimo Donačko goro. In res. Spomnim se, da je bila kar debela snežna odeja, ki se je nismo ustrašili. Po čaju v žetalski gostilni, smo se zapeljali do vznožja na vzhodni strani Donačke gore. Od tam pa naprej pa po gozdni poti do kratke plezalne poti, tik pred vzhodnim delom vrha Donačke gore. Do zahodnega vrha, kjer je postavljen visok kamniti križ, pa še kakih dvajset minut hoje tik pod slemenom. Po obveznem slikanju smo se spustili v zavetje Rudijevega doma, potem pa spet nazaj do izhodišča po gozdni poti.

Novoletna pohod 022Prvi pohod, leta 2009.

Drugače pa na vrhu lep razgled proti zahodu na Boč in Kamniško-savinjske Alpe. Kot zanimivost pa to, da Donačka gora geomorfološko spada pod Karavanke. Pot na Donačko goro so uredili že pred več kot 150 leti in velja kot prva slovenska planinska pot, ki nas vodi skozi rezervat bukovega pragozda. Današnje ime ji je dala cerkev Svetega Donata zgrajena na njenem južnem vznožju (staro ime Rogaška gora). In če imajo Dolenjci s Kumom svoj dolenjski triglav, imamo mi z Donačko goro svoj štajerski Triglav (vrh dejansko z malo domišljije zgleda, kot da ima tri vrhove).
 IMG 1930"Pobudniki pohoda" na desetem pohodu. Manjka Franc Levičnik, ki se desetega pohoda ni mogel udeležiti.

Letos smo torej ta pohod opravili že desetič po isti poti. Vesel sem, da je se je ta pohod »prijel« in postal stalnica.

img 1963Slika, na kateri smo vsi udeleženci letošnjega pohoda.

Lahko bi rekli pač Donačka gora nič posebnega. Ampak priložnost, da si stisnemo roke in voščimo srečno Novo leto, da se pogovorimo ob relativno nezahtevni poti, druženje in tudi priložnost, da po praznikih pretegnemo noge, izgubimo kakšen gram, se nadihamo svežega zraka in še koga povabimo zraven. Če bodo za 90 let naši zanamci praznovali 100 letnico pohodov na Donačko goro ne vemo. Vemo pa, da smo bili zraven.

Zapisal: Božidar Horvat

Nekaj slik s pohoda

Štefanov pohod 2018 v neznano

Kot vsako leto, smo imeli tudi letos tradicionalni Štefanov pohod, le da s to razliko, da letos pohod ni potekal v našem domačem kraju. Želja nekaterih članov je bila, da bi pohod izvedli nekje drugje in predlog je bil sprejet. Izvedli smo pohod v neznano. Tako smo se cirkulanski planinci za zadnji pohod v letu 2018 zbrali pred osnovno šolo, na že dobro znani lokaciji, kjer nas je čakal avtobus. Vstopili smo, prvi postanek je bil na Kidričevem, kjer se nam je pridružila naša članica, nato pa v Slovenski Bistrici, kjer se nam je priključil še zadnji član pohoda, nato pa je sledila vožnja v neznano.

Po nekaj kilometrih vožnje po avtocesti proti Gorenjski je bilo konec ugibanja, pripeljali smo se do Preddvora. Bilo je že jasno, kje bo potekal naš pohod. Vožnja je bila dokaj kratka, hitro smo prispeli na parkirišče ob jezeru v Preddvoru, kjer so nas že pričakali člani PD Preddvor (gorski reševalci). Lepo so nas sprejeli in nas najprej popeljali do jezera, kjer smo lahko občudovali potopljeno novoletno jelko s prižganimi lučkami na dnu jezera. Po popiti kavi v restavraciji ob jezeru se je začel pohod do cerkvice sv. Jakoba nad Preddvorom.

Uživali smo po zelo lepi, ne preveč strmi poti proti vrhu v organizaciji domačega društva. Pot je bila lahka, primerna za vse generacije. Med potjo stoji tudi dom Janka, člana domačega društva, ki nas je prijazno sprejel in nam ponudil okrepčilo. Po nekaj minutah smo nadaljevali pot po markacijah Jakobove poti proti vrhu. Ravno smo se dodobra ogreli in že nas je za ovinkom poti spet čakalo presenečenje, tokrat so nas Zdenko, naš domačin, in člani gorske reševalne presenetili s kuhanim vinom in toplim čajem. Popili smo tople napitke, se malo posladkali in nadaljevali pot.

Med vzponom proti vrhu smo občudovali Triglav in ostale gore, saj smo imeli zelo dobre vremenske razmere in čudovit razgled. Hitro smo bili na vrhu. Pri cerkvi sv. Jakoba smo se fotografirali in obeležili spomin na skupno druženje. Po krajšem postanku v planinski koči smo se opravili proti dolini. Nekaterim našim članom so gostitelji ponudili prevoz v dolino, ki so ga z veseljem sprejeli.
img 1841

Ostali smo se hitro spuščali proti dolini in brez vsakršnih težav varno prišli na mesto, kjer nas je pričakal avtobus. Tu smo odložili opremo, se uredili in že smo bili pripravljeni, da lahko nadaljujemo vožnjo do restavracije Zdenka Jurgeca v Kranju. Sledila je zahvala in slovo od gostiteljev, ki so nam nudili vodenje in nasvete, da smo varno prišli v dolino. Za gostoljubje se jim še posebej zahvaljujemo.

Lačni in zadovoljni smo prispeli v restavracijo, kjer so nas lepo in prijazno sprejeli in dobro postregli. Po dobri uri uživanja ob hrani, smo zadovoljni sedli v avtobus in se podali proti domu. Na avtobusu se je dobro vzdušje nadaljevalo, tako da je bilo še naprej prijetno in polno smeha.

S tem pohodom smo tako zaključili še eno dobro planinsko sezono za leto 2018, sezona je imela kar nekaj pohodov in vzponov za vse generacije. Vse to želimo ponoviti tudi v prihodnje in se poveseliti s prijatelji, ki znajo ceniti naravo in njene naravne lepote.

Galerija slik pohoda

Hvala vsem in varen korak v letu 2019, ki prihaja.

Zapisal: Vili Jurgec

Martinov pohod po Halozah

V jeseni dobi narava čudovite pravljične barve, listje na drevesih se obarva v rjavo-rdeče barve. Tudi zlate barve v vinogradih, ki se prelivajo v žlahtni kapljici, dajejo martinovemu poseben čar. Vse to se še posebej odraža v naši prelepi pokrajini, v Halozah, kjer ne manjka rujne kapljice domačih vinogradnikov.

Na prelepo sobotno martinovo jutro, 10. 11. 2018, ko so žarki po nekaj dnevih meglenega vremena končno spet pokukali na plano, se je v Dolanah pri mesariji Kokol pod vodstvom PD Cirkulane zbralo lepo število pohodnikov od blizu in daleč ter se podalo po že znani trasi, po delu Bračičeve poti. Pridružili sta se nam planinski društvi iz Polzele in Preddvora kot tudi domači člani. Bilo nas je preko šestdeset.

img 1721

Po pozdravih, izmenjanih besedah in toplih stiskih rok smo se odpravili na našo začrtano pot po haloških planinskih poteh. Od Hiše usnja Kokol smo se odpravili po grebenu nad reko Dravo mimo bunkerja iz 2. svetovne vojne. Od tu smo imeli lep razgled na strugo reke, ki je v preteklih dneh ljudem spet pokazala svojo moč in poplavljala.

Opazovali smo čarobne barve gozda, narave, prisluhnili šepetu ptic, šelestenju listja pod nogami, prav tako pa uživali ob lepem vremenu, ki je bilo kot naročeno. Pot smo nadaljevali po delu Bračičeve poti do najvišje točke Gradiški Hum (336 m n.v.), kjer smo imeli lep pogled na Ptuj, Ptujsko jezero, Boč, Donačko goro in nekoliko oddaljeno Ivanjščico, Sleme ter haloško pokrajino. Tu nas je presenetil in nas pogostil prijazen domačin g. Zmazek ter nas povabil v svojo klet na kozarček mladega vina. Pot smo nadaljevali do turistične kmetije Emeršič, kjer smo imeli čas za kosilo, za okrepčitev, druženje in prijetne pogovore s svojimi planinskimi prijatelji. Lastnik g. Šukov Hanzek nas je lepo sprejel in pogostil, zato se mu na tem mestu člani PD Cirkulane tudi zelo lepo zahvaljujemo.

Za nami je še en tradicionalni pohod, ki ga želimo ohraniti tudi v prihodnje z željo, da se ga udeležimo v še večjem številu in predvsem uživamo ob dobri haloški kapljici in seveda v dobri družbi.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Galerija slik pohoda

Kozjansko v barvah jeseni

Planirani pohod na Kozjansko so spremljale spreminjajoče se vremenske napovedi, prehladno obdobje in nepričakovane obveznosti nekaterih prijavljenih… tako smo ga izpeljali le trije.

Pohod na Žusem smo po vožnji do Javorja pričeli pri Turistični kmetiji Žurej. Pot nas je vodila po lepi javorski dolini po dobro nadelani planinski poti, skozi pretežno listnat gozdu. Sledil je prvi resnejši vzpon v »K…v hrib« in nato spust. Nadaljevali smo po strmi, zelo zahtevni poti, nad kamnolomom. Stolp na Žusmu, ki stoji na severovzhodnem vrhu Velikega špička (669 m), najvišje točke Žusma in predstavlja severni rob Kozjanskega nas je pozdravil takoj po sestopu iz zadnjega dela varovane poti.
Kozjansko
Foto: Ivo Zupanič, 27. oktobra 2018

Ravno, ko smo kronali svoj podvig »z osvojitvijo« vrha stolpa in želeli uživati v razgledu po Kozjanskem so oblaki in veter slavili zmago nad, s sončnimi žarki obsijanim jesenskim dnevom. Pa je Sonce v slabih petnajstih minutah spet obnovilo zavezo s sončnimi ljudmi in z žarki prebodlo oblake ter nas na preostanku pohoda vedno znova navduševalo s svojimi barvami. Verjamem, da je to moč razbrati iz nekaj priloženih fotografij.

Na poti proti domu smo se ustavili še pri Slivniško jezeru, kjer smo izvedeli, da je to umetno jezero bilo napolnjeno je bilo leta 1976 za potrebe Železarne Štore. Zaradi razvoja tehnologije ga ta ni več potrebovala, zato je ostalo kot zadrževalnik poplavne vode ter kot jezero za ribolovno in turistično dejavnost.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda

Triglav brez njegovega stražarja…

Kot že vsak planinec ve, so se na PZS letos odločili za temeljito obnovo Aljaževega stolpa, posledično so ga odpeljali v dolino. Tako sva z Milanom sklenila, da se ponuja enkratna priložnost obiskati vrh, brez tega slovenskega simbola.


img 20180929 123506

Zaradi zgodnje jeseni, sva se odločila, da raje hodiva kakšno uro dlje v temi zjutraj, kot pa zvečer, tako da sva naredila hiter štart iz Slovenske Bistrice ob 3.00 zjutraj. Nekaj obvozov čez Trojane in Jesenice in že sva bila V Vratih. Odločila sva se za Tominškovo pot in vrh dosegla okoli 12. ure. Na vrhu gneča, Slovencev je v manjšini, po večini so okoli naju čehi, Madžari, Slovaki, pa tudi kakšen Bolgar in Ukrajinec. Vrh brez Aljaža, zanimiva zadeva, tisti pleh zares manjka, po drugi strani pa dobiš občutek kot, da ga nikoli ni bilo gor. Na nanj spominja le okrogli temelj in par sider, ter stebriček, ki so ga postavili za informacijo o prenovi. Dosti tujcev ni vedelo, da ga ni.

Po dobri uri nazaj na Kredarico, na zasluženo pivo in marš v dolino po poti čez Prag. Vmes še postanek v Tivoliju na konjskem burgerju in domov.

Triglav brez Aljaževega stolpa ni enak, upam da bosta obnova in končna montaža uspela in da bo stolp, kljub vsem vplivom, takšnim in drugačnim vzdržal se veliko let.

Zapisal: Aljaž Zidanšek

Nekaj slik iz galerije