Sončen vikend v objemu naših gora

Planinci PD Cirkulane smo se 29. in 30. avgusta odpravili na dvodnevno turo po Dolini Triglavskih jezer, ki je eden najlepših predelov naših gora med Bohinjem in Trento, zavarovan od leta 1924 kot Alpski narodni park. Vneto smo že ves teden spremljali vreme in na koncu doživeli prelep sončen vikend v objemu naših gora.
Z avtobusom smo se najprej zapeljali do Bohinja, kjer nas je sprejela prijazna gospa Maja, ki nam je predstavila Triglavski narodni park, njegove posebnosti, rastlinski in živalski svet ter nas popeljala v bohinjski muzej. Z legendo o Zlatorogu nam je pojasnila tudi vprašanje, zakaj je Dolina Triglavskih jezer dobila tudi drugo ime – Zlatorogovo kraljestvo.
Legenda o Zlatorogu opisuje čudežne alpske vrtove, ki se vijejo skozi Dolino Triglavskih jezer. V tem raju so menda nekoč živela dobrohotna, a skrivnostna bitja. Bele žene. Bivale so visoko na planini med Bohinjem na eni in Trento na drugi strani. Pasle so svoje črede, pri čemer jim je pomagal velik bel kozel. Okrašen je bil z zlatimi rogovi, ime pa mu je bilo Zlatorog. Med prebivalci obeh dolin se je šušljalo, da so Zlatorogovi rogovi ključ do zaklada, ki leži skrit pod Triglavom. Bele žene so s planine prišle le redko. In če se je kdo nepovabljen preveč približal njihovim bivališčem na planini, so ga plazovi, kamenje in toča hitro prepričali, da se je vrnil v dolino. Bele žene pa so imele tudi svojega izbranca, ki so ga vzele v zaščito: bil je to mladi lovec iz Trente. Vzpenjal se je lahko na najvišje gore in lovil v okolici Triglavskih jezer.
Mladi lovec pa se nekega dne zaljubil v krčmarjevo hčer iz doline. S planine ji je prinašal gorske cvetlice in si čez čas pridobil njeno ljubezen. A v zgodbo se je vmešal bogat beneški trgovec. Deklici je poklonil zlat nakit in jo spravil v dvom glede ljubezni do lovca. Zato je zahtevala, naj ji za dokaz ljubezni iz svojih gora prinese zaklad.
Lovec se je nesrečen odpravil na pot še istega večera. Zlatoroga, katerega rogovi so bili ključ do zaklada, je iskal celo noč. Ob jutranjem svitu ga je našel, ko je z visoke skale nad prepadom zrl v dolino. Lovec je nameril vanj in ustrelil. Iz kapelj Zlatorogove krvi, ki so padle na tla, so v hipu vzklile zdravilne triglavske cvetlice. Zlatorog je eno pojedel in njegova rana se je takoj zacelila. Nato se je v svetem besu zakadil proti lovcu. Tega je na robu prepada zaslepil lesk njegovih rogov in omahnil je. Zlatorog pa je nato razdejal še svoj planinski raj in za vedno izginil neznano kam. Kmalu za njim so odšle tudi bele žene. Le zaklad, pravi legenda, še vedno leži nekje pod Triglavom.

dscn3402

Utrinek iz pohoda (foto: Marjetka Mlakar). Več slik najdete v galeriji slik.

Našo pot smo pričeli v Starih Fužinah. Pot nas je vodila po markirani poti nad Bohinjskim jezerom čez Vogar, vse do planine Pršivec (1761 m). Dan je bil jasen, zato smo imeli prekrasen razgled nad okoliškimi vrhovi in Bohinjskim jezerom. Pomalicali smo, si nabrali novih energij in krenili naprej proti planini Ovčarija (1660 m), kjer se med lesenimi, od sonca obledelimi, hišami počutiš kot v pravljici. Pot nas je vodila naprej čez Prode. Pot čez Prode, ki obide Rušnato glavo, se sprva spusti, zadnje pol ure ture pa nekoliko bolj vzpne. Po nekajurni hoji smo končno uzrli v daljavi Kočo pri Triglavskih jezerih (1685 m) in prvo jezero, Dvojno jezero. Utrujeni in hkrati zadovoljni smo si ogledali okoliške, s soncem obsijane vrhove, občudovali smo prekrasno barvo jezera in naredili nekaj fotografij. Pohiteli smo v svoje sobe, odložili opremo in nad kočo se je že spustila noč. Bila je posebna noč…sedeli smo pred kočo…luna je posvetila izza gora in razsvetlila naše nasmejane obraze. Sreča je bila na naših obrazih. Bilo je nepozabno.
Drugo jutro smo zgodaj vstali, saj je bila pred nami še dolga pot. Na poti smo videli gamse in prisluhnili smo oglašanju svizcev, ki so jih v preteklosti naselili ljudje. Od koče je bila le dobra ura hoje do naslednjega, Velikega jezera (Ledvičke). Ta leži na višini 1830 metrov in je največje med Triglavskimi jezeri. Dolgo je 300 metrov, široko do 120 in globoko 12 metrov. V bližini sta še obe jezeri, ki sta dobili ime po svoji barvi: Zeleno in Rjavo jezero. Zadnje in najviše ležeče je Jezero pod Vršacem. Vrnili smo se do Koče pri Triglavskih jezerih in nazaj v dolino preko planine Razor pod Bogatinom, proti Domu na Komni, vse do slapa Savice. Povzpeli smo se do 78 m visokega slapa, ki ima ob sebi še mlajšega bratca, in se nahaja v steni Komarče v bližini Bohinjskega jezera. Prisluhnili smo bučanju vode, ki nas je po napornem in prijetnem dnevu pomirilo in v nas vzbudilo prelepe občutke, da je v naravi, med ljudmi dobre volje, vedno zelo prijetno. Dolino Triglavskih jezer bomo zagotovo še obiskali.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Povezava na galerijo slik iz pohoda po Dolini Triglavskih jezer

Kako smo prehiteli samega sebe

Vsakoletni dvodnevni pohod na Triglav našega društva je postal stalnica. Nič posebnega več, mogoče kakšna sprememba pri izbiri poti ali pri izbiri koče v kateri se prenoči, bolj ali manj standardna vodniška ekipa … kak nov obraz med udeleženci … in to je to. Pa vendar je bilo tokrat drugače.
Po planu smo se odpeljali v deževnem jutru proti Slovenski Bistrici kjer smo pobrali preostalo ekipo. Po avtocesti do Vranskega, zaradi zapore v tunelih, po Tuhinjski dolini čez Kamnik, mimo Brnika nazaj na avtocesto protu Jesenicam in do doline Krma.

img 5584
Pred startom iz doline Krma. (Foto: Vili Jurgec)

Dež je obupal in iz parkirišča smo kar kmalu začeli naš pohod po planu za prvi dan - priti do Doma na Kredarici, osvojiti vrha Triglava in se vrniti na Kredarico ter v domu prespati. Drugi dan, v soboto, pa povratek na izhodišče in vožnja domov.

Nismo še prišli, v pohodniku naklonjenih vremenskih razmerah, do planine Prgarca, ko mi je vodnik Vili namignil, da smo zelo homogena ekipa, ki hitro napreduje in da bi mogoče bilo vredno razmisliti o spremeni načrta ter se v dolino vrniti že prvi dan. Zamisel mi je bila takoj všeč, le malo preuranjena se mi je zdela, zato sva sklenila, da se o zadevi pogovorimo, ko dosežemo Kredarico.

img 5595
Dolina Krma je že krepko pod nami. (Foto: Vili Jurgec)

Kredarico smo dosegli v pričakovanem časovnem okviru, kljub vsem potrebnim postankom, razgledovanju, občudovanju vragolij pilotov helikopterjev s katerimi oskrbujejo koče. Tu smo naredili nekoliko krajši postanek, kot ga je morda kdo pričakoval, da smo pomalicali, odložili odvečno opremo, se opremili z varovalno opremo in se podali proti vrhu. Vmes smo še neuspešno lepili podplat na gojzer udeleženke Bernardke, ki je pogumno nadaljevala in tudi premagala vso preostalo pot v tekaški obutvi.

img 5646
Nekje na Malem Triglavu. (Foto: Vili Jurgec)

Pot iz Kredarice na Mali Triglav in nato na vrh našega očaka je potekala v dobrih vremenskih pogojih in brez zapletov. Le razgledovanje so ovirale meglice, ki so se potikale okoli. Pretirane gneče na poti ni bilo tako, da so bili občasni zastoji kratki. Vodniki ob takšnih udeležencih nismo imeli težkega dela in vrh je bil dosežen v pričakovanem časovnem okviru.

img 5667
Aljažev stolp. (Foto: Ivo Zupanič)

Vrh Triglava seveda zahteva, da so novinci krščeni. Izberejo si svojega planinskega botra in si s pravilnimi odgovori na vprašanja zaslužijo svoje izbrano planinsko ime, kar se "podpiše" z vodniško vrvico po tazadnji. Mojca in Barbara sta prejeli planinski krst in sta s tem postali "naši".

img 5672
Botra s svojima krščenkama. (Foto: Ivo Zupanič)

Kot bi naročili so se v tem času razblinile meglice in imeli smo lep razgled poleg tega ni bilo vetra tako, da smo pot nazaj do Kredarice nadaljevali v kratkih rokavih. Potekala je tekoče in ideja, da bi se vrnili še isti dan v dolino je bila vse bolj živa. Nekje sredi poti proti Kredarici sem jo predstavil vodniku Božu, kateremu je takrat postalo jasno zakaj za vraga sva z Vilijem naredila tako kratek postanek pred vzponom na vrh. Seveda pa je mu bila zamisel všeč in ob povratku na Triglavski dom smo "sklicali sestanek". Ekipa se je strinjala s predlogom, čeprav je to pomenilo skrajšanje postanka.
Pot v dolino je ob srečevanju tistih, ki so se šele podajali proti Kredrici tekla v dobrem vzdušju. Naš planinski prijatelj Franc, najbolj izkušen med nami in "kapo dol" tudi najstarejši, je na razpotju izbral svojo pot in nas na planini Prgarca počakal, saj smo mi ubrali daljšo pot. Ja, stari mački pač vejo.

img 5602
Planina Prgarca. (Foto: Vili Jurgec)

Od planine do parkirišča v dolini Krma smo utrujenost premagovali z nekaj več postanki, kakšno duhovitostjo, pa je šlo …  "čeprav zjutraj pot ni bila tako dolga". Aja, pa še nekaj, tudi Kekčeva pesem – pa še kakšna, ni izostala. Ko se pot končno položi in iz skalnate poti postane potka, nato gozdna cesta, nato makadamska cesta, ki je za povrh še brez vzponov in spustov, smo mi "ljudje z ravnice" spet polni motivacije. Takšni, spet dobro razpoloženi smo prišli do našega kombija.
Kdaj najbolj uživamo obuti v gojzarje kakšnih dvanajst ur...? Ko jih sezujemo. Umivanje v bližnjem vodnem zajetju, sveža majica… kako malo je potrebno, da se spet dobro počutimo.
Kratka vožnja proti Kovinarski koči, kjer smo planirali namestitev, človeku da misliti, kako smo (raz/na)vajeni na udobje. Oskrbnik nas je lepo sprejel. Žal nam ni mogel ponuditi drugega kot skupna ležišča. Ob pijači smo "sklicali drugi sestanek" na katerem smo se odločali ali prespati na skupnih ležiščih, ali iskati drugo možnost prenočevanja … Pa še en predlog je, skoraj plaho, visel v zraku. Ali se odpeljati domov...? Vili, ki nas je tudi pripeljal je bil pripravljam tudi odpeljati proti domu. Odločitev je padla, gremo domov z vmesnim postankom za okrepčilo.
Na poti domov smo naredili postanek v Kamniku v piceriji Napoli. Predlog in "navigacijo" do lokala je prispeval Božo, ki je prvopristopnici Mojco in Barbaro in reaktivirano Bernardko nagradil še s priznanji. Ja, in potem še vožnja domov.
Tako smo prehiteli smo sami sebe. Kljub temu, da smo planirali dvodnevno potepanje, smo vse opravili v enem dnevu pri tem pa nismo šli čez svoje zmožnosti. To uspe samo pravim ekipam. Vesel sem, da sem polega Vilija in Boža lahko sodeloval pri vodenju tega pohoda, Franc hvala, da si delil svoje izkušnje z nami, Barbara, Berbardka, Mojca… brez vas ne bi prehiteli samega sebe.

Zapisal: Ivo Zupanič

Slikovni utrinki v galeriji slik

Ogledna tura Raduha-Snežna jama

Bilo je hladno nedeljsko julijsko jutro, ko smo se planinci PD Cirkulane odpravili na ogledno turo na Raduho.
Bili smo polni pričakovanj izjemno lepih razgledov. Stati na vrhu z razgledom na skalnate vrhove Alp daleč naokoli na sončen dan, nas vedno napolni z energijo, ljubeznijo do narave in lepoto.

dscn2348Ko smo po treh urah vožnje izstopili iz avta, nas je namesto sonca pozdravilo
oblačno in megleno vreme. Najprej smo obiskali Snežno jamo, ki je najvišje ležeča turistična jama v Sloveniji. Leži na višini 1500 m na JZ pobočju Raduhe, odkrita je bila leta 1981. Njeno enkratnost zaznamujejo poleg ledu in kapniškega okrasja (stalaktiti, stalagmiti, visoki stebri, baldahini, sigaste ponvice in kapniki iz jamskega mleka) tudi odkritja okostja jamskega medveda in jamskih hroščev. S karbidovko v roki pod vodstvom izkušenega jamarja – vodnika smo uživali v nenavadnih lepotah podzemnega sveta.
Nato smo se polni lepih vtisov odpravili naprej do naše koče, koče na Loki pod Raduho, ki se nahaja v zgornjem delu planine Loka. Le nekaj metrov nad kočo pa se nahaja lesena kapela svetega Križa. Okrepčali smo se in se kljub slabemu vremenu odpravili na vrh Raduhe (2062 m). Raduha je najvzhodnejši dvatisočak v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki ga od najvišjih vrhov tega gorstva ločuje globoka dolina reke Savinje. Če jo gledamo s severa, daje vtis mogočne gore s strmimi stenami in odsekanimi robovi, na jugovzhodu pa so njena pobočja položnejša in poraščena z iglavci.
Od koče smo krenili preko travnikov in pašnikov, na katerih so se pasle krave in konji, po poti, ki zavije med drevje, ruševje in malinovje. Vzpon je bil ravno pravšnji, da smo se nekoliko ogreli in ne utrudili preveč. Pot je polna kamenja, a prav nič nevarna.
Žal pa so bili okoliški hribi in gore oviti v oblake, v meglo, tako da smo bili prikrajšani za razgled z vrha gore. Vreme nam našega pohoda ni pokvarilo, zato smo se odločili, da Raduho v prijateljskem duhu vnovič obiščemo.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Nekaj slikovnih utrinkov iz galerije slik

Jezersko-Ledine-Logarska dolina

V soboto, 27. 6. 2015, smo se rano zjutraj pohodniki Planinskega društva Cirkulane odpravili na izlet oz. pohod na Jezersko, ki se nahaja v bližini meje z Avstrijo, na območju med Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami. Jutro je bilo prijetno, tudi sonce je že kukalo izza oblakov in nas pozdravljalo na naši poti. Od spomladi smo prehodili že veliko poti in bili smo polni novih pričakovanj, predvsem pa upanja, da smo si do sedaj nabrali dovolj moči za današnji preskus vzdržljivosti in poguma.

dscn1700

S kombijem smo se peljali mimo Kranja, Preddvora, po dolini Kokre na Spodnje Jezersko, pot smo nadaljevali na Zgornje Jezersko do Planšarskega jezera, kjer smo imeli krajši jutranji postanek in uživali v prekrasnem razgledu na Alpe. Nad nami se je dvigala Ravenska Kočna in prvi žarki sonca so sramežljivo posvetlili bližnje vrhove. Češka koča je bila prva točka, ki smo jo želeli osvojiti.
Na razcepu smo krenili navzgor čez gozdno poseko in hodili dobro uro skozi dišeč smrekov gozd. Kaj kmalu smo skozi nizko ruševje prišli do skalnatih sten, ob katerih je potekala planinska pot, ki je bila dobro zavarovana z jeklenicami. Pred nami se je odprl pogled na snežene Ledine. Med skalovjem je še cvetelo resje, podlesne vetrnice, repuši, alpske velese in navadne ciklame. Uživali smo v prekrasnem razgledu na vrhove in kmalu smo za zadnjim ovinkom zagledali streho znamenite Češke koče na Spodnjih Ravneh. Ob daljšem postanku smo se okrepčali, naredili posnetek ali dva ter občudovali od sonca obsijano Babo, Ledine s snežišči, greben Dolgega hrbta. Opazovali smo poti, ki po meliščih in strminah vodijo na Grintovec, Kočno, Skuto…Skuta je še posebej mogočna in veličastna v svoji veličini.
Del naše skupine je pot nadaljeval po zahtevni varovani poti nazaj na izhodišče, do postaje tovorne žičnice Češke koče, drugi del skupine pa se je opremil z varnostnimi pasovi in čeladami in nadaljevali smo pot čez Žrelo na kočo na Ledinah. Kratkemu spustu po Slovenski poti je sledila razgibana pot ob jeklenicah in klinih. Imeli smo čudovit razgled na nižino na eni strani in vrhove na drugi strani. Bili smo ponosni nase, saj smo se preizkusili v treh pomembnih prvinah, vzdržljivosti, previdnosti in solidarnosti.
Prav z veseljem in še vedno lahkega koraka smo odšli do koče na Ledinah (Kranjska koča) in si privoščili počitek. Nad nami se je dvigala mogočna Velika Baba, pa Koroška in Kranjska Rinka.
Pot smo nadaljevali do Jezerskega in Savinjskega sedla, kjer nas je ujel dež in smo morali pohiteti našega cilju naproti. Vseeno pa ob poti nismo mogli prezreti prekrasnih modrih sviščev in številnih cvetlic v skalah. Dež je padal vse močneje in mi smo premočeni hiteli proti Koči na Okrešlju. Tudi ta del pohoda je imel svoj čar in pravemu planincu zagotovo ne pride do živega. Vračali smo se proti Logarski dolini, dež je ponehal, prevladala je dobra volja in velika sreča v naših srcih, saj smo prava ekipa in vedno znova nam uspe doseči zastavljeni cilj…bilo je nepozabno.

Še nekaj slik iz galerije

Planinska pot iz Konjic do Žičke Kartuzije

V ponedeljek, 27. aprila 2015, smo se podali na pohod po planinski poti iz Slovenskih Konjic (332) do Žičke Kartuzije (425m).
Nekako ob 7.00 smo se zbrali na parkirišču pri osnovni šoli v Cirkulanah od koder smo se odpeljali proti Slovenski Bistrici in naprej do Slovenskih Konjic.

phoca thumb l dscn0339

Od parkirišča pri pokopališču v Konjicah smo krenili po lepo urejeni gozdni poti mimo ruševin Konjiškega gradu do Skale, kjer so nekateri izmed nas preverili strah pred višino. Po navpični steni se namreč da lepo plezati po lepo urejeni in varni, čeprav zelo zahtevni plezalni poti.
Nadaljevali smo po gozdni cesti, od katere smo se kmalu poslovili in po bližnjicah prišli do Treh križev (775m) – do razpotja na Konjiški gori. Po kakšnih 15 minutah pa smo se že spuščali v dolino sv. Janeza, prečkali potok Žičnica in prišli pod vzhodnim obzidjem kartuzije naravnost do Gastuža, najstarejše slovenske gostilne.

Čas je ob užitkih, ki jih ponuja prebujena pomladanska narava v neokrnjenem okolju in v prijetni družbi ljudi, ki jim gibanje v naravi ter druženje v prehitrem času, v katerem živimo, še vedno nekaj pomeni je hitro minil. Pridružite se nam še kdaj!
Zapisal: Ivo Zupanič

Povezava na galerijo slik