Osvojili smo streho Evrope

Vzpon na Mont Blanc nam pred dvema letoma ni uspel, ker nam je močno zagodlo vreme, tako da se je naša odprava morala vrniti približno 300 višinskih metrov pod vrhom. Bilo nam je hudo pri srcu, ampak goro in naravo je potrebno spoštovati, ne glede na razdaljo, napor in čas. Po nekaj tednih po prihodu domov smo sklenili, da vzpon ponovimo. Mont Blanc pomeni bela gora, imenujejo jo tudi bela dama, in je najvišja gora v Alpah in zahodni Evropi nasploh. Želja članov planinskega društva Cirkulane, ter članic sosednjega društva Naveza je bila, da jo osvojimo. Mont Blanc je visok približno 4810 m, zaradi snega pa se njegova višina skozi leta spreminja. Sam skalni vrh se nahaja nekaj več kot 40 m pod ledeno plastjo. Mont Blanc leži med Francijo in Italijo, sam vrh leži v Franciji, najbolj znano mesto na izhodišču gore pa je Chamonix. Goro na leto obišče več tisoč alpinistov in planincev, vzponi na goro pa so vsako leto nevarnejši, zaradi taljenja ledu in krušenja skal. Letošnje leto so bile skale še posebej krušljive, saj so k temu pripomogle visoke temperature, ki se poznajo tudi na ledenikih. V nasprotju z veliko večino gora, kjer je vrh kamnit, je vrh Mont Blanc zgrajen iz ledu. Vsaki dve leti je lokacija vrha premaknjena za približno 75 cm, tako da višino kot tudi lokacijo merijo vsaki dve leti. Po raziskavah je bilo ugotovljeno, da se kamniti vrh nahaja na višini 4792 m, to je približno 40 m pod ledenim vrhom.

Odločitev, da bomo osvojili Mont Blanc, je padla. Bilo nas je kar nekaj zainteresiranih, ampak imena in številke so se spreminjale, vse do nekaj dni pred odhodom, ko so bila končno znana imena za odpravo in sicer: Vili (PD Cirkulane), Stanko (PD Cirkulane), Aljaž (PD Cirkulane), Dejan (PD Cirkulane), Milan (PD Cirkulane) ter članici PD Naveza Videm, Jožica in Suzana. V lastni organizaciji brez rezervacije vlaka imenovanega Tramvaj Mont Blanc in koče Aig. du Guter smo se podali na odpravo.

Od doma smo se odpravili 1. 8. 2018 ob 14.00 preko Slovenske Bistrice in Ljubljane do Italije. Pot nas je vodila skozi Milano, Torino, tunel Mont Blanc, proti Franciji, v Chamonix in do izhodišča Saint Gervais, kamor smo prispeli po deseturni vožnji. V četrtek, 2. 8. 2018, smo se ob sedmi uri in dvajset minut zjutraj z vlakom odpeljali na višino 2380 m. Izbrali smo smer: Saint Gervais – Nid-d'Aigile – Tete Rousse – Aiguille de Gouter – Dome de Gouter – Vallot – Arete des Bosses – Mont Blanc. Po izstopu iz vlaka zobate železnice smo oprtali težke nahrbtnike in se podali proti vrhu. Po dobrih štirih urah je naša odprava uspela priti do gorske straže, na višini 3100 m, kjer se nahaja tudi koča Tete Rousse (3167 m). Od tu smo se podali po jeziku ledenika proti naslednji koči. Pot nas je vodila po tehnično zelo zahtevni poti, ki je bila zelo slabo označena in zelo slabo varovana. Kljub rahli utrujenosti smo nadaljevali, tako da smo z vmesnimi počitki kar hitro pridobivali na višini, kjer se pot zelo strmo vzpenja. Vztrajali smo in nadaljevali pot ter na višini pred sabo, na robu prepada, opazovali kočo, ki je bila naš današnji cilj (Aiguille de Gouter, 3835 m). V daljavi smo slišali zvok helikopterja. Le-ti so kar redno preletavali pohodnike pri vzpenjanju in se oddaljevali proti koči in nazaj. Po vsem tem naporu smo preplezali skalno vertikalo in se znašli na ledeniku, kjer smo lahko opazovali neskončno belino vrhov, ki so nas obdajali. Na terasi stare koče na ledeniku smo uredili navezo, si nadeli dereze in v navezi nadaljevali do koče Aig.de Guter Opazovali smo ledeniške razpoke in se po grebenu previdno podali do koče. Tu smo že občutili, da je dihanje oteženo, saj koča Aguille de Gouter leži nad prepadom na višini 3835 m, kar pomeni, da je v zraku že dosti manj kisika. Sledil je počitek, nato večerja in tako je minil četrtek.

Za naslednji dan, petek, je bil plan narejen, vstajanje ob dveh, potem je sledil vzpon do vrha. Vremenska napoved za petek je bila zelo lepa, tako da smo se brez vsakega strahu podali na pot do našega cilja. Z lučkami na glavah smo odkorakali v temo proti vrhu. Bilo je temno, ne preveč mrzlo. Hodili smo z dobrim tempom in kramljali med manjšimi postanki za dihanje. bili smo dobro kondicijsko pripravljeni, zato ni bilo nobenih problemov z aklimatizacijo. Kot prvi v navezi sem opazoval lučke v daljavi pred nami, ki so se vedno bolj približevale in tiste za nami, ki so se vedno bolj oddaljevale. V objemu beline in mraka smo pred seboj na skali opazili bivak (Valott), ki stoji približno na višini 4400 m. Po krajšem počitku pred bivakom smo pustili palice, vzeli cepine in naš vzpon proti vrhu se je začel po načrtovanem. V navezi smo molče nadaljevali pot, lepo smo napredovali in začelo se je že daniti, tako da smo ugasnili naše naglavne svetilke. Na obzorju smo opazovali visoke vrhove, ki so bili lepo obsijani s soncem in sončni žarki so dajali vrhovom lepe zlate barve. Z nekaj počitki smo se hitro dvigali in prečkali ozke grebene in ko smo že mislili, da jih ni več, so se kar ponavljali. Bilo je tehnično in kondicijsko zelo zahtevno, a kljub temu smo se hitro bližali samemu vrhu, potrebna je velika pazljivost in koncentracija na vsakem koraku. Vse te zahtevane sposobnosti smo dobro obvladali, tako da smo nekaj minut po osmi uri zjutraj dosegli vrh Mont Blanca. V nas je žarelo zadovoljstvo ob teh čudovitih razgledih in belini, ki nas je obdajala. Dosegli smo tisto, kar nam ni bilo dano pred dvema letoma… stati na strehi Evrope. Goro je potrebno spoštovati in počakati…in sedaj je ona počakala nas v vsej svoji lepoti, tako da ji upravičeno rečejo bela dama.

Po prvem navdušenju je prišlo do fotografiranja – skupinske, posamezne slike s slovensko zastavo, kot tudi z zastavo naše občine Cirkulane, na katero smo zelo ponosni.

Zaenkrat smo dosegli svoj cilj. Ko smo se vračali, smo se le nemo ozirali nazaj na vrh Mont Blanca ter opazovali posameznike in naveze, ki so se z velikimi težavami vzpenjali proti vrhu. Spuščali smo se sorazmerno hitro, tako da smo pot do vrha in nazaj dosegli po času, ki je opisan, to je devet ur. Ko smo se vrnili do koče, na višini 3835 m, smo si odpočili, nadaljevali do koče na višini 3167 m, kjer smo pospravili odvečno opremo ter po krajšem počitku nadaljevali pot proti zgornji postaji zobate železnice Mont Blank, ki smo jo dosegli po trinajstih urah hoje. Ko smo prispeli v dolino, sta naša udeleženca Aljaž in Milan poskrbela za sobe, v katerih smo se stuširali in po večerji prespali. Po zajtrku v soboto zjutraj je sledil povratek proti domu, pred tem pa še seveda obisk prelepega francoskega mesteca Chamonix -bili smo navdušeni – od tu smo opazovali nešteto vrhov, ki ga obdajajo, seveda tudi sam vrh, ki smo ga dosegli.

Polni lepih vtisov smo sedaj varno doma. Moramo pa se seveda zahvaliti vsem, ki so nam omogočili to odpravo in nam tako ali drugače pomagali, saj brez njihove pomoči vse to ne bi bilo mogoče. Odpravo smo sicer udeleženci financirali sami, brez finančne pomoči planinskega društva, a kljub temu smo naredili veliko promocijo našemu planinskemu društvu. Najprej se moramo seveda zahvaliti našim družinam za razumevanje in podporo, da so nam ves čas brezpogojno stale ob strani. Lepo pa se zahvaljujemo tudi Avtohiši Dominko, ki nam je brezplačno donirala kombi za prevoz in tako na nek način omogočila našo odpravo. Prav lepo pa se moramo zahvaliti tudi mesariji Kokol za dobro pripravljene obroke za na pot. Posebno se zahvaljujem vsem udeležencem odprave: Jožici, Suzani, Stanku, Dejanu, Milanu in seveda Aljažu za pomoč in dobro sodelovanje. Takšnih ljudi si lahko samo želiš na vseh pohodih in odpravah - hvala vsem.

Posebej bi se še radi zahvalili našim članicam ter članom planinskega društva, ki so nas vedno bodrili. Zahvaljujemo pa se tudi vsem ostalim članom in članicam, ki so nas podpirali ali kako drugače pripomogli na naši poti. Snežni metež nam tokrat ni onemogočil dostopa na vrh -tokrat še z večjim ponosom lahko rečemo: »Osvojili smo streho Evrope Mond Blank.«

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Še nekaj slik

Mont Blanc osvojen

Iskrene čestitke našim pogumnim planincem!

Mont Blanc je z višino 4810 m najvišja gora v Evropi in v Alpah. Naši planinci so se tudi letos odločili, da osvojijo vrh te prekrasne bele lepotice (slov. Bela gora).

V petek, 3. 8. 2018, okrog osme ure zjutraj jim je to tudi uspelo.

Zato izrekamo vse čestitke našim pogumnim in vztrajnim planincem, Viliju, Stanku, Aljažu, Dejanu in Milanu kot tudi udeleženkama odprave Jožici in Suzani iz PD Naveza.

Dragi naši planinci…spet ste dokazali, da s skupnimi močmi zmorete doseči, kar si zadate.

Izjemno ponosni smo na vas!

Planinci PD Cirkulane

Galerija slik pohoda

Še nekaj Aljaževih slik

Dvodnevni »pobeg« v visokogorje

Zgodnje sobotno jutro, 21.7.2018, se je začelo s srečanjem trinajstčlanske posadke PD Cirkulane, ki smo se kljub slabi vremenski napovedi, odpravili na pot proti visokogorju. Polni pričakovanj smo se odpeljali proti Aljaževemu domu v Vratih, ki je bil tudi naša izhodiščna točka za osvojitev najvišjega vrha Slovenije. Čas v dobri družbi hitro mine, tako je tudi naša triurna vožnja do izhodišča hitro minila. Skočili smo v planinsko opremo, pomalicali, nadeli težke nahrbtnike in že »šibali« po naši šesturni trajajoči poti. Po polurni hoji smo se razdelili v dve skupini. Štirje člani smo zapustili ostalo posadko in se podali na Triglav po plezalni poti čez Plemenice, medtem ko je ostala posadka ubrala pot čez Prag. Steklo še je nekaj besed o varnosti, varovanju, pomoči, »poslovilne« besede in »srečno« ..in že smo šibali vsak na svojo stran. Vreme nam to jutro res ni bilo naklonjeno. Po nekajminutnem in rahlem vzponu nas je že »pral« dež. Skrili smo se pod palerine ter čakali in čakali … ter upali, da se bo izlilo in da bomo lahko nadaljevali pot. Ostali trije člani naše posadke, so vrh Triglava osvojili že večkrat, jaz pa sem se na to osvojitev odpravila prvič, zato sem še toliko bolj upala in čakala, da se bo zjasnilo in da bomo lahko nadaljevali pot. Sreča je bila tokrat na naši strani. Po polurnem »vedrenju« smo pot nadaljevali proti Luknji. A črni oblaki in megla so se vseskozi vrtinčili okrog nas; večkrat smo se ustavili, preverjali nebo in razmišljali ali se vrniti na izhodišče, ali se podati na pot čez Prag, ali pa preprosto nadaljevati pot čez Plemenice. Izbrali smo slednjo možnost, ki je kasneje nismo obžalovali. Na vrhu Luknje nas je pričakalo sonce z rahlo meglo, a nas planince nič ne zaustavi. Aljažev stolp je »čakal« na nas, zato smo se hitro okrepčali, nabrali energijo in že »šibali« proti vrhu. Na poti nismo imeli nobenih težav. Pot je res lepa, skala je bila, glede na jutranjo ploho, dobro oprijemljiva in na večini delih presenetljivo suha. Pot se je strmo vzpenjala in pridno smo pridobivali višino. Vremenske razmere so se spreminjale, a večjih in hujših sprememb ni bilo. Občasno so nam razmere dopustile, da smo si lahko »napasli« oči tudi po okoliških gorah. Vrh nas je počakal v megli, a to ni skalilo mojega veselja, da sem postala »prava« Slovenka. Počakali smo na ostale člane naše posadke in že so sledili objemi in čestitke. Štirje člani celotne posadke smo tako prvič osvojili najvišji slovenski vrh ter ob Aljaževem stolpu »doživeli« tudi svoj prvi krst in dobili svoje planinsko ime. Sledilo je še skupinsko fotografiranje in že smo ubrali pot pod noge ter odhiteli v dolino. Po dobri uri smo prispeli do planinskega doma na Kredarici, kjer smo se okrepčali in uživali ob dobri družbi in zvoku dežja, ki je nežno udarjal ob okna.

Naslednje jutro smo se prebudili tik pred sončnim vzhodom. Tisti najbolj »zagreti« smo pričakali sončni vzhod, naredili kakšno fotografijo ter ob tem popili skodelico vroče kave, ki je dala energijo za spust v dolino. Pred planinskim domom seveda ni manjkalo eksperimentiranja s fotoaparati in skupinskimi fotografijami. Po dobrem jutru in smehu se dan pozna, zato smo se tudi mi od srca nasmejali in že odkorakali proti dolini. Pot v dolino je prav tako potekala v dveh skupinah. Štiričlanska posadka se je odpravila v dolino čez Prag, medtem ko so se ostali člani odpravili po poti v dolino Krmo. V predvidenem času je naša posadka prispela do Aljaževega doma, kjer smo se okrepčali in odhiteli iskat preostale člane, ki so pridno čakali na nas v dolini Krma. Izmenjali smo nekaj besed o prehojeni poti in tako izvedeli, da so na poti iz pastirskega stana Prgarca proti dolini Krma srečali svizce, ki so veselo pozirali in se niso preveč ozirali na mimoidoče. To zanimivo srečanje so z veseljem delili z nami ter nam kot dokaz pokazali fotografije, ki so nastale. Po izmenjavi besed in ogledu fotografij smo odhiteli proti naši standardni postojanki »Gitadeli«, kjer smo uspešno nadoknadili izgubljene kalorije. Kot se za vsako uspešno turo spodobi, smo se še v Slovenski Bistrici nagradili s sladoledom in tako končali naš uspešen vzpon na Triglav.

Kljub slabi vremenski napovedi smo dokazali, da nas, planince, nič ne zaustavi ter sami sebi dokazali, da imamo v sebi veliko poguma, ki prej morda ni bil tako zelo izrazit. Za konec pa še misel, ki pravi: »Noben vzpon ni dolg v dobri družbi«. Če imaš ob sebi veseljaško posadko, kot je naša, ni noben vzpon prezahteven in predolg. Več o naši posadki in vzponu na najvišji vrh pa najdete na fotografijah v galeriji.

Zapisala: Monika Emeršič.

Petkov pobeg…

Z našimi člani, kateri imamo namen tudi letos osvajat vrhove evro območja, smo se odločili, da izvedemo suhi trening v Kamniških Alpah. Zraven se najde še kdo in spet nas je bilo dovolj za en kombi. Na pot smo krenili v petek po službi, smer Zgornje Jezersko, obvezen postanek v »Lager« baru in tri ure vožnje so minile kot bi mignil. Sledi obuvanje pod tovorno žičnico Češke koče, zadnja banana in že »odgojzamo« na pot. Očitno so bili zimski vetrolomi letos pogosti, saj imamo tudi tukaj nekaj dela z premagovanjem lesenih ovir. Kmalu prispemo do koče, odložimo tovor, sledi okrepčilo-tukaj bi toplo priporočil goveji golaž z polento, nekaj besed z oskrbnico in že štejemo ovčke.

Naslednje jutro spakiramo ropotijo, pojemo zajtrk, spijemo kavo in se kar odenemo v plezalne pasove. Sprva prečimo nekaj melišč, potočkov in vodnih zajetij, nakar se pot počasi dvigne v plezalni del. Palice so zamenjale čelade. Pot je lepo narejena, na mestih izpostavljena, ampak večjih težav nimamo, saj je skala presenetljivo suha in oprijemljiva. Prečkati smo tudi morali dve snežišči, na katerih smo si pomagali s pohvalnim znanjem vrvne tehnike našega vodnika Vilija. Po cca 2 urah pridemo na Mlinarsko sedlo, kjer je veter že pokazal svoje zobe. Tako smo se razdelili v dve skupini, prva je pot nadaljevala čez Dolgi hrbet, druga pa okoli njega. Skupaj bi se naj dobili na vrhu Štruce, ampak zaradi različnih časov smo se srečali na vrhu Skute. Ekipa, ki nas je čakala tam je bila že dobro prezebla, tako da smo na hitro nekaj dali v želodec, sledila je se kakšna slika, žig in že smo jo mahnili nazaj. Skupaj smo obšli Dolgi hrbet, izognili smo se večjemu snežišču in že smo bili spet na Mlinarskem sedlu. Sledilo je še nekaj metrov zoprnega sestopa po skalah in že smo bili spet na Češki koči. Hitra pavza, marširanje v dolino, obvezen postanek v »Gitadeli«, sladoled na Lukovici, nekaj vicev v kombiju in že Slovenska Bistrica, kjer sem tudi izstopil. Kaj pa je bilo potem, pa naj ostane skrivnost...

Pa še ena misel: Tudi, če ni sonca in najlepših razgledov je važno , da je družba »taprava«. Tako se vrneš domov nasmejan in poln lepih vtisov, to pa je edini pravi način za začetek vikenda. Več pa na fotografijah v galeriji.

Galerija slik

Zapisal: Aljaz Zidanšek