Ogledna tura Raduha-Snežna jama

Bilo je hladno nedeljsko julijsko jutro, ko smo se planinci PD Cirkulane odpravili na ogledno turo na Raduho.
Bili smo polni pričakovanj izjemno lepih razgledov. Stati na vrhu z razgledom na skalnate vrhove Alp daleč naokoli na sončen dan, nas vedno napolni z energijo, ljubeznijo do narave in lepoto.

dscn2348Ko smo po treh urah vožnje izstopili iz avta, nas je namesto sonca pozdravilo
oblačno in megleno vreme. Najprej smo obiskali Snežno jamo, ki je najvišje ležeča turistična jama v Sloveniji. Leži na višini 1500 m na JZ pobočju Raduhe, odkrita je bila leta 1981. Njeno enkratnost zaznamujejo poleg ledu in kapniškega okrasja (stalaktiti, stalagmiti, visoki stebri, baldahini, sigaste ponvice in kapniki iz jamskega mleka) tudi odkritja okostja jamskega medveda in jamskih hroščev. S karbidovko v roki pod vodstvom izkušenega jamarja – vodnika smo uživali v nenavadnih lepotah podzemnega sveta.
Nato smo se polni lepih vtisov odpravili naprej do naše koče, koče na Loki pod Raduho, ki se nahaja v zgornjem delu planine Loka. Le nekaj metrov nad kočo pa se nahaja lesena kapela svetega Križa. Okrepčali smo se in se kljub slabemu vremenu odpravili na vrh Raduhe (2062 m). Raduha je najvzhodnejši dvatisočak v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki ga od najvišjih vrhov tega gorstva ločuje globoka dolina reke Savinje. Če jo gledamo s severa, daje vtis mogočne gore s strmimi stenami in odsekanimi robovi, na jugovzhodu pa so njena pobočja položnejša in poraščena z iglavci.
Od koče smo krenili preko travnikov in pašnikov, na katerih so se pasle krave in konji, po poti, ki zavije med drevje, ruševje in malinovje. Vzpon je bil ravno pravšnji, da smo se nekoliko ogreli in ne utrudili preveč. Pot je polna kamenja, a prav nič nevarna.
Žal pa so bili okoliški hribi in gore oviti v oblake, v meglo, tako da smo bili prikrajšani za razgled z vrha gore. Vreme nam našega pohoda ni pokvarilo, zato smo se odločili, da Raduho v prijateljskem duhu vnovič obiščemo.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Nekaj slikovnih utrinkov iz galerije slik

Jezersko-Ledine-Logarska dolina

V soboto, 27. 6. 2015, smo se rano zjutraj pohodniki Planinskega društva Cirkulane odpravili na izlet oz. pohod na Jezersko, ki se nahaja v bližini meje z Avstrijo, na območju med Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami. Jutro je bilo prijetno, tudi sonce je že kukalo izza oblakov in nas pozdravljalo na naši poti. Od spomladi smo prehodili že veliko poti in bili smo polni novih pričakovanj, predvsem pa upanja, da smo si do sedaj nabrali dovolj moči za današnji preskus vzdržljivosti in poguma.

dscn1700

S kombijem smo se peljali mimo Kranja, Preddvora, po dolini Kokre na Spodnje Jezersko, pot smo nadaljevali na Zgornje Jezersko do Planšarskega jezera, kjer smo imeli krajši jutranji postanek in uživali v prekrasnem razgledu na Alpe. Nad nami se je dvigala Ravenska Kočna in prvi žarki sonca so sramežljivo posvetlili bližnje vrhove. Češka koča je bila prva točka, ki smo jo želeli osvojiti.
Na razcepu smo krenili navzgor čez gozdno poseko in hodili dobro uro skozi dišeč smrekov gozd. Kaj kmalu smo skozi nizko ruševje prišli do skalnatih sten, ob katerih je potekala planinska pot, ki je bila dobro zavarovana z jeklenicami. Pred nami se je odprl pogled na snežene Ledine. Med skalovjem je še cvetelo resje, podlesne vetrnice, repuši, alpske velese in navadne ciklame. Uživali smo v prekrasnem razgledu na vrhove in kmalu smo za zadnjim ovinkom zagledali streho znamenite Češke koče na Spodnjih Ravneh. Ob daljšem postanku smo se okrepčali, naredili posnetek ali dva ter občudovali od sonca obsijano Babo, Ledine s snežišči, greben Dolgega hrbta. Opazovali smo poti, ki po meliščih in strminah vodijo na Grintovec, Kočno, Skuto…Skuta je še posebej mogočna in veličastna v svoji veličini.
Del naše skupine je pot nadaljeval po zahtevni varovani poti nazaj na izhodišče, do postaje tovorne žičnice Češke koče, drugi del skupine pa se je opremil z varnostnimi pasovi in čeladami in nadaljevali smo pot čez Žrelo na kočo na Ledinah. Kratkemu spustu po Slovenski poti je sledila razgibana pot ob jeklenicah in klinih. Imeli smo čudovit razgled na nižino na eni strani in vrhove na drugi strani. Bili smo ponosni nase, saj smo se preizkusili v treh pomembnih prvinah, vzdržljivosti, previdnosti in solidarnosti.
Prav z veseljem in še vedno lahkega koraka smo odšli do koče na Ledinah (Kranjska koča) in si privoščili počitek. Nad nami se je dvigala mogočna Velika Baba, pa Koroška in Kranjska Rinka.
Pot smo nadaljevali do Jezerskega in Savinjskega sedla, kjer nas je ujel dež in smo morali pohiteti našega cilju naproti. Vseeno pa ob poti nismo mogli prezreti prekrasnih modrih sviščev in številnih cvetlic v skalah. Dež je padal vse močneje in mi smo premočeni hiteli proti Koči na Okrešlju. Tudi ta del pohoda je imel svoj čar in pravemu planincu zagotovo ne pride do živega. Vračali smo se proti Logarski dolini, dež je ponehal, prevladala je dobra volja in velika sreča v naših srcih, saj smo prava ekipa in vedno znova nam uspe doseči zastavljeni cilj…bilo je nepozabno.

Še nekaj slik iz galerije

Planinska pot iz Konjic do Žičke Kartuzije

V ponedeljek, 27. aprila 2015, smo se podali na pohod po planinski poti iz Slovenskih Konjic (332) do Žičke Kartuzije (425m).
Nekako ob 7.00 smo se zbrali na parkirišču pri osnovni šoli v Cirkulanah od koder smo se odpeljali proti Slovenski Bistrici in naprej do Slovenskih Konjic.

phoca thumb l dscn0339

Od parkirišča pri pokopališču v Konjicah smo krenili po lepo urejeni gozdni poti mimo ruševin Konjiškega gradu do Skale, kjer so nekateri izmed nas preverili strah pred višino. Po navpični steni se namreč da lepo plezati po lepo urejeni in varni, čeprav zelo zahtevni plezalni poti.
Nadaljevali smo po gozdni cesti, od katere smo se kmalu poslovili in po bližnjicah prišli do Treh križev (775m) – do razpotja na Konjiški gori. Po kakšnih 15 minutah pa smo se že spuščali v dolino sv. Janeza, prečkali potok Žičnica in prišli pod vzhodnim obzidjem kartuzije naravnost do Gastuža, najstarejše slovenske gostilne.

Čas je ob užitkih, ki jih ponuja prebujena pomladanska narava v neokrnjenem okolju in v prijetni družbi ljudi, ki jim gibanje v naravi ter druženje v prehitrem času, v katerem živimo, še vedno nekaj pomeni je hitro minil. Pridružite se nam še kdaj!
Zapisal: Ivo Zupanič

Povezava na galerijo slik

Ogledni pohod na Ivanščico

Na velikonočni ponedeljek, 6. aprila 2015, smo naredili ogledni pohod na Ivanščico (1060 m.n.v) v sosednjo Hrvaško. Zbrali smo se pri šoli v Cirkulanah od koder smo nadaljevali čez mejni prehod Cvetlin mimo Trakoščana v Hrvaški Ivanec. Od tu naprej do parkirišča v idilični vasici Prigorec, pod vznožjem Ivanščice, kjer je urejeno parkirišče, ki je bilo na ta dan dodobra polno. Kar nekaj pohodnikov smo srečali pri vzponu, še več pa ko smo se vračali v dolino. Očitno nismo bili edini, ki smo čutili potrebo po »kurjenju« odvečnih kalorij po prazničnih dnevih.

dscn0259Izbrali smo pot preko Konja. Pot na vrh preko Konja je nekoliko zahtevnejši vzpon. Sestoji se iz treh delov: vzpon na Malega konja, vzpon na Velikega konja, ter vzpon na sam vrh Ivanščice. Na poti ni posebno urejenih počivališč, ni virov vode. Trasa je dobro markirana po vsej dolžini. Žal je vse preveč tistih, ki z bližnjicami povzročajo škodo na gozdnih tleh in negirajo delo markacistov.

Vznožje Ivanščice je bilo objeto v sončen pomladanski dan. Vreme med vzponom je začelo kazati drugačen obraz. V zgornji četrtini poti je še vedno sneg in mrzel veter, ki planinca opomni na nujnost rezervnih oblačil v nahrbtniku.

V polnem Pasaričevem domu smo se ogreli in okrepčali in se polni lepih vtisov vrnili na izhodišče.

Zapisal: Ivo Zupanič
Nekaj slik iz oglednega pohoda

Šmartno na Pohorju

Spet smo v najlepšem mesecu leta, polni pričakovanja in želje, da se letošnje vreme končno spremeni v toplejše in leto prevesi v poletje ter da bomo lahko odkrivali lepote naše dežele.

dscn1664

V soboto, 28. 3. 2015, smo se podali na spomladanski pohod po Šmartnem na Pohorju. Pohodniki smo se zbrali ob sedmi uri pred šolo v Cirkulanah in se odpeljali proti Slovenski Bistrici in nato do idilične pohorske vasice Šmartno na Pohorju. Tam nas je toplo sprejela ga. Karmen Sušec iz Turističnega društva Jelka - Šmartno na Pohorju, ki nam je predstavila učno pot in druge znamenitosti. Dogovorili smo se, da se v prihodnje še vrnemo.

Peš smo se podali po gozdni učni poti, ki je označena z rumeno-modrimi markacijami. Njena celotna dolžina znaša 6500 m in je srednje zahtevna. Gozd, njegove pojavne oblike in gozdni prebivalci, ter življenje ljudi nekoč in danes sta glavni temi gozdne učne poti. Ob poti smo spoznavali različne tipe gozda, drevesne in grmovne vrste, ki gozd sestavljajo. Opazovali smo naravne pojave, kakor tudi rezultate človekovega poseganja v krajino. Ob poti so številni vodni pojavi, slapovi, jezerca, mlin, ki so nam prekrasen sobotni dan še polepšali.

Pot nas je vodila naprej do vasi Bojtina, ki je bila kar 12 let razglašena za najbolj urejeno vas v Šmartnem na Pohorju, prejela je tudi priznanje Turistične zveze Slovenije, kot tretja najlepša slovenska hribovska vas. V Bojtini smo si ogledali mogočne Kresnikove lipe, Kresnikovo domačijo, Ferdinandovo domačijo s črno kuhinjo ter shrambo, Rimski kamnolom. Od tod je tudi lep razgled na Dravsko polje in Haloze.

Po približno eni uri hoje na nadmorski višini 1007 m smo si ogledali znamenito cerkev Sv. Uršule iz leta 1545, kjer smo v prijetnem okolju ob brunarici pomalicali in si nabrali novo energijo.

Nazaj do Šmartnega na Pohorju smo se vrnili po krajši lokalni poti.

Preživeli smo prijeten sobotni dan v objemu narave. Druženje, spoznavanje zanimivih predelov naše enkratne dežele, izmenjevanje izkušenj, učenje drug od drugega bodo naše vodilo tudi v prihodnje.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Povezava na galerijo slik pohoda