Za nami je prvi pohod v letu 2018

Morda nam »zeleni« novoletni prazniki res niso najbolj pogodu. Cirkulanski planinci smo našli rešitev, odpravili smo se malo višje in z eno nogo stopili v zimsko idilo. No v resnici nismo iskali rešitve, zgodila se je sama od sebe, saj smo tudi letos sezono pohodov začeli s tradicionalno novoletno turo na Donačko goro.

Donacka 2018

Čeprav bo potrebno čiščenju gojzarjev in oblačil tokrat nameniti nekaj več časa – spodaj razmočen, višje, zasneženo pomrznjen teren pač terja svoj davek – je za nami prijeten pohod.

Skozi vso pot, še posebej pa z vrha Donačke gore so se na ogled ponujale čudovite slike okoliških krajev, hribov in gora, kakršnih tudi tisti, ki se pogosteje podamo v hribe, ne doživimo velikokrat.

Zapisal: Ivo Zupanič
Galerija slik pohoda

Pohod na Strahinjčico

Srahinjčica se razprostira od zahoda proti vzhodu nad Krapino. Dvigne se strmo v višino kot ogromna, ostro nagnjena streha, kar daje kraju poseben izgled. Boki grebena su skoraj navpični, prekriti z gostim gozdom - z juga prevladuje hrast, s severa bukev z nizkim grmičevjem. Nima izrazitega vrha, najvišja kota-846 (Sušec) metrov se nahaja na severnem grebenu nekoliko metrov od debla velike bukve. Gledano v profilu glavnega grebena od zahoda proti vzhodu dviga se kar nekaj vrhov: Slon 445 m, Gorjak 678 m, Goleš 685 m, Sušec – 846 m in Sekolje 738 m.
Našo pot smo začeli na parkirišču v Podgori Krapinski. Izbrali smo najugodnejšo in atraktivno pot preko Jelenskih pečina do planinskega doma. Nadaljevali smo do Dedeka, ki služi tudi kot vzletišče jadralnim padalcem. Nadaljevali smo do najvišje točke - Sušeca. Po vrnitvi do doma, ki je v tem času zaprt, smo pomalicali se podali na razgledni stolp in se spustili proti izhodišču po drugi poti.

Strahec
Tako smo obiskali še preostale že omenjene točke-kote po občasno dokaj zahtevni, z jesenskim listjem nasuti zdrsljivi poti, ki ni kaj dosti shojena. Vsekakor pa je dobro in na gosto markirana. Skratka pohvalimo se lahko, da smo praktično prehodili celotno Strahinjčico. Posebno atraktiven je pogled iz razgledišča Slon, ki upravičeno nosi tako ime. Ob pogledu na izstopajočo kamnito gmoto, ki štrli iz terena, ni potrebno uporabiti veliko domišljije, da uzreš silhueto slonove glave.
Skratka za nami je krasen pohod, kakršni ostanejo s spominu zaradi naravnih lepot, zahtevnosti terena in enkratne ekipe - sinergija zagnanosti, izkušenj in kolektivnega duha. In ker se nenazadnje tako spodobi, smo si še malce ogledali mestno središče Krapine, park pred Muzejem krapinskih neandertalcev, ki ga tokrat nismo obiskali in se okrepčali s pico v prijazni piceriji.

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik s pohoda

Martinov pohod 2017

Jesen je eden tistih letnih časov, ko listje začne padati z dreves in ko veter nosi naokrog jesensko listje. Vsako leto nam ponudi čudovite barve in razglede. To je letni čas, ko kmetje hitijo s pospravljanjem poljščin, vinogradniki pa z obiranjem grozdja iz katerega stisnejo sladek mošt.

Ob Martinovem se nekako zaključujejo vsa jesenska dela in narava gre počasi k zimskemu počitku. Martinovo je v naših krajih priljubljen praznik, saj se tega dne mošt spremeni v vino, kar pa je tudi lepa priložnost in lep izgovor za praznovanje.

Kakor je že tradicija smo planinci na ta dan organizirali Martinov pohod.


Martinovo Hum

Dan je bil prečudovit, zbrali smo se v lepem številu na že znani lokaciji pri šoli v Cirkulanah. Da je bilo druženje še lepše so se nam pridružili planinci PD Vransko. Skupaj se nas je zbralo okrog petdeset. Po krajšem prijetnem pozdravu smo malo pokramljali, nato pa se podali na pohod. Skozi Cirkulane smo prečkali cesto, ki vodi do mejnega prehoda Meje. Podali smo se preko travnika v lepo jesensko obarvan gozd. Pot nas je pripeljala v Gruškovec, od koder smo uživali ob čudovitem razgledu na Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Boč, Donačko na drugi strani pa Ravno goro, Ivanjščico ter Strahinjčico. Vse okrog nas je bilo obarvano z čudovitimi jesenskimi barvami v vinogradih in gozdovih, ki so kazali svojo lepoto v lepi sončni soboti. Pot smo nadaljevali po pri etapi Bračičeve planinske poti, ki vodi do kontrolne točke na Gruškovski hum. Na vmesnem postanku smo si privoščili slastne slanike, poskusili mošt, viljamovko ter limonovec. Uživali smo ob prijetnem druženju in v lepih razgledih ki so nas spremljali. Naenkrat smo bili na najvišji točki našega pohoda ki meri nekaj več kot 400 metro, kjer se nam je odprl pogled na prelepe Haloške griče, za njimi pa Destrnik, Ptuj, Kidričevo z okoliškimi kraji. Po nekaj narejenih fotografijah smo se spustili do nekdanje domačije Kelc, kjer sta nas pričakala Milan in Zinka. Ker je bil lep sončen dan, smo pohiteli s pripravo miz in klopi na prostem, čeprav je bila pripravljena topla kmečka soba. Priskrbljeno je bilo tudi za hrano, ki je bila zelo okusna. Dobro smo se okrepčali ter uživali ob poslušanju harmonikaša Nejca. Po narejeni dobri podlagi nas je Milan povabil skozi tunele na pokušnjo mladega vina. Čas je hitro minil morali smo nadaljevati pot proti Cirkulanam. Ob zaključku smo bili vsi zadovoljni z željo, da prijetno druženje ob Martinovem ponovimo tudi naslednje leto.

Po nekaj besedah ki smo jih izmenjali med sabo in prijatelji iz Vranskega, smo si zaželeli, da je tako tudi v prihodnje, da se pohoda udeležimo še v večjem številu, želimo tudi da se martinovanje v dvorani prične nekoliko prej, da bi se ga lahko udeležili tudi planinci iz oddaljenih krajev in si ogledali krst mošta, kot ga lahko doživijo samo v Halozah.

Zapisal: Vili Jurgec

Nekaj slik iz pohoda

Utrinek iz potepa po Pohorju

V soboto, 28.oktobra, smo se člani PD Cirkulane zbrali v Spodnjem Radvanju, tik ob Mariboru, na samem izhodišču slovenske planinske poti (prej slovenske transverzale). Pobudo zanjo je dal Ivan Šumljak, zato se imenuje Šumljakova pot do Mariborske koče. Temu izhodišču se reče tudi pri Pošteli. Naša prva postaja je bila vsem dobro znani hotel Bellevue, oziroma zgornja postaja vzpenjače.
Pohorje 1

Pot se dokaj položno, med koreninami in odpadlim listjem vije po gozdnih vlakah. Le-te so nas po eni uri hoda skozi severna vrata pripeljale do ostankov naselja in utrdbe Poštela, ki so nam jo zapustili stari Rimljani. Po kratkem ogledu smo nadaljevali. Hodili smo precej svobodno, po dva ali trije zatopljeni v pogovor. Tu pa tam je kdo opozoril na kakšno zanimivost ob poti. Zaradi odpadlega listja smo proti severu za kratek čas skozi veje dreves že uživali v razgledu na Maribor. A pravega razgleda smo se naužili šele pred hotelom Bellevue (1042mnv), kjer smo imeli krajši počitek z malico. Razgovorili smo se tudi z drugimi pohodniki. Spočiti in okrepljeni smo nadaljevali do najvišje točke našega pohoda. Mimo cerkve Sv. Bolfenka in višje, do znanega mariborskega razglednika (1147 mnv). Ponujal nam je lep razgled tudi na Boč, Donačko, celotne Haloze, Dravsko polje in Slovenske gorice, Kozjak in dlje proti Avstriji. Na vzhodu je v meglicah odsevalo celo varaždinsko jezero. Razgled je bil dober, kljub temu, da je bilo vreme precej oblačno. Da se nam od višine ne bi preveč zvrtelo, smo se po slemenu mimo vojaškega radarja počasi spuščali do Mariborske koče. Ob poti smo srečevali naše tovariše planince iz Zagreba. Z njimi smo dobro razpoloženi izmenjali nekaj informacij o poteh, ter nekaj šal na račun zaliva in politikov. Mariborska koča (1080 mnv) nas je pričakala sijoča v sončnih žarkih. Bilo je toplo in prijetno, a čakala nas je še pot do Frama.
Pohorje

Po nekaj metrih po cesti od Mariborske koče, se je naša planinska pot odcepila desno proti Framu. Preko pašnika in skozi gozd in že smo prečkali cesto Areh – Bellevue, ter se spet potopili v gozd. Ven smo prišli na Petkovem sedlu (881 mnv), mimo gostilne Prepih in hotela Planika. Spet smo prečkali cesto Hoče – Areh. Naprej smo šli skozi dvorišče bolnišnice za pljučne bolezni in se spustili do Plahutnikovega vrha. Hkrati pa smo presekali mejo med hoškim in slivniškim Pohorjem. Po asfaltni cesti smo spet prispeli do gozda, kjer smo ob šelestenju listja in bučanju Framskega potoka prispeli do Frama. Tam nas je že čakal kombi.
Bila je lepa, nezahtevna tura, po dobro označeni planinski poti »totega« našega Pohorja. Pot pa so nam popestrile tudi številne znamenitosti naravne in kulturne dediščine. Domiselne skulpture lesenega zajca, roke, bradatih mož, številne kapele, pohorski skrilavec in prizori s kravami na paši. Bilo je lepo in prijetno druženje.

Zapisal Božidar Horvat

Nekaj slik pohoda

Pohod na Mangart (2679 m)

Planinci PD Haloze in PD Cirkulane smo se 14. oktobra skupaj podali na četrti najvišji vrh v Sloveniji, ki leži v Julijskih Alpah. Mangart zame eden najljubših vrhov in hkrati zelo dostopen vrh, saj že v pičlih 2 urah dosežeš sam vrh. Mangart je naziv za gorovje med dolino potoka Koritnice in Mangartsko dolino. Pogorje je zgrajeno največ iz triasnih in jurskih apnencev. Mangart je edino nahajališče rastlin: plazeča sretena, islandska potočarka, pelin in bilnice. Prvi vzpon na Mangart je opravil naravoslovec Jožef Hohenwart leta 1794. Na vrhu stoji velik križ, ki je simbol tega vrha in zame eden najlepših.
Naša ekipa se je zjutraj ob 5 uri odpravila s kombijem v smer Krajnske gore in nato proti Ratečam v Italijo. Zapeljemo se na Mangartsko sedlo, ki leži na višini 2050m. Malce skeptični smo bili glede te ceste saj so vladale že zimske razmere in nismo imeli pravega podatka glede te ceste ali je odprta in če je možen dostop na sedlo. Vremenska napoved za ta dan je bila čudovita, tako da smo se ravno zaradi tega odločili povzpeti na četrti najvišji vrh v Sloveniji. Do sedla se peljemo po serpentinasti ozki cesti, ki ima tudi nekaj tunelov. Na sedlu parkiramo, se pripravimo, nekateri na hitro zaužijemo kakšen sendvič in se podamo proti razglednemu travniškemu grebenu. Od tu naprej postane pot malce bolj strma, že po 30 min nas pripelje do razpotja, kjer se pot razcepi na dva dela – italijansko in slovensko pot. Italijanska pot velja za malce lažje dostopno kot slovenska. Naša vodnika se odločita za italijansko pot.

img 0839

Pot postane bolj strma in nas pripelje do gladke skalne plošče, kjer so nam v pomoč jeklenice, vendar so zaradi zaplate snega skrite. Zaplato snega in ledu previdno prečimo z pomočjo vodnikov. Malce strahu nam je resnično vcepila ta zaledenela pot in hkrati ljudje, ki so se vračali nazaj. V nadaljevanju dosežemo jugovzhodno stran gore, kjer so razmere za vzpon bistveno boljše. Tu ponovno stopimo na slovensko stran in nadaljujemo desno v smeri vrha. Višje prečimo še eno grapo, nato pa se začnemo vzpenjati bolj po strmem in padajočemu kamenju izpostavljenem pobočju, še par minut in smo na vrhu. Eden naših pohodnikov se je odločil da bo šel po slovenski poti, ki je tehnično bolj zahtevna. Veseli smo bili ko se nam je kmalu pridružil na vrhu Mangarta. Pot je možno v normalnih razmerah prehoditi v 2 urah, nam jo je uspelo zaradi snega in zaplat v 2,5 urah. Prečudovit dan nam je omogočil razgled na vse konce sveta, razgledali smo se tudi lahko na Veliki Klek v Avstriji, Jalovec, Triglav, Bavški Grintavec- takšnega razgleda že dolgo ni bilo. Po daljšem postanku na vrhu, začnemo počasi sestopati. Tista zaplata na severni strani je malce težavna, zato je potrebna previdnost. Uspe se nam vsem varno vrniti do sedla. Hvaležni smo bili našima vodnikoma, da sta nas uspela motivirati in varno pripeljati v dolino.
Sedaj pa na triurno pot nazaj na Štajersko, med potjo pa še okrepčilo v eni izmed gostišč, kjer lahko zaužijemo nekaj toplega in poklepetamo o prečudovitem pohodu. Naš Vili nas je lepo pripeljal do cilja in hvaležni smo mu za varno vožnjo. Naše druženje smo zaključili z lepimi vtisi, čeprav malce utrujeni od dolge vožnje. Nekateri so Mangart obiskali prvič, nekateri pa smo se že nanj povzpeli nekajkrat. Drugo leto se bomo spet skupaj podali na kakšen zanimiv pohod.

Zapisala: Majda Forstnerič (PD Haloze)
Povezava na galerijo slik pohoda