Pohod mladih planincev na Žavcarjev vrh

V soboto, 13. aprila 2013, smo se odpravili na pohod na Žavcarjev vrh. Žavcarjev vrh je 915 metrov visoka gora, ki se nahaja severno od reke Drave na pobočjih Kozjaka. Izpred šole smo se odpravili zjutraj ob 7,00 uri. Vozili smo se okrog 2 uri, saj smo se malo izgubili. Ko smo prišli v kraj Gaj, kjer je bilo našo izhodišče smo se najedli in nekaj popili ter se odpravili na pot. Do Doma na Žavcarjevem vrhu smo hodili nekako dve uri in ko smo prišli smo se okrepčali s čajem in sadjem. Po malici so se začele igre.

IMG 4455Naša šola je imela samo eno ekipo saj nekateri nismo hoteli sodelovati. Igre so bile zelo zanimive in smešne. Naša ekipa je zmagala v dveh igrah in za nagrado dobila majice. Bili so zelo prijazni in so nam prislužene majice iz ene zmage podarili. Zmagali so v igri z balonom in v igri s skakanjem v paru z zavezanimi nogami. Ko so se igre zaključile smo vzeli svoje stvari in se odpravili v dolino. Na poti smo tudi peli saj smo tako pozabili na čas in rahlo utrujenost, ki se je začela pojavljati. Ob prihodu v dolino smo si v snegu očistiti čevlje, saj smo hodili po blatu. Ker nas kombi ni čakal na izhodišču so spremljevalci morali poklicati šoferja, kar sploh ni bilo enostavno saj v dolini ni bilo signala in smo na kombi čakali kar nekaj minut. Čas pa je vseeno hitro minil in ko je kombi pripeljal smo se vkrcali in se odpeljali proti domu. Domov v Cirkulane smo se vozili kakšno uro. Tu so nas že čakali straši, ki so nas odpeljali ali pospremili domov.

Naš kratek izlet je bil super. Zelo sem uživala in mislim, da tudi drugi.

Nina Gorenjak 7. a (2012/2013)

Nekaj slik iz galerije

Pohod Ravna gora-Trakošćan

V soboto, 16.11.2013 smo se učenci krožka Mladi planinec podali na pohod na Ravno goro in v Trakošćan. Učenci smo se ob 8:00 zjutraj zbrali pred šolo. Ko smo bili vsi, smo se z avtobusom peljali proti sosednji Hrvaški.

phoca thumb l pb160017Vzdušje na avtobusu je bilo lepo. Z nami so šli trije spremljevalci, mentorja Maja Tašner in Janez Zupanič in poznavalec terena Zlatko Bezjak. Ko smo izstopili iz avtobusa, smo se najprej primerno obuli in oblekli, potem pa se podali na pot. Najprej smo hodili po asfaltirani cesti, kmalu pa po gozdni poti. Hodili smo počasi in se tudi večkrat ustavili. Vreme je bilo oblačno in megleno a smo kljub temu nadaljevali pot. Prišli na vrh smo šli v Filićev dom, kjer smo si odpočili, pojedli sendviče, spili sok in žigosali Dnevnike mladega planinca. Imeli smo tudi čas za pogovor. Potem pa smo se počasi odpravili nazaj v dolino po drugi poti in vmes še obiskali vrh imenovan Križ v predelu Velikih sten. Ko smo se vrnili do avtobusa smo se preoblekli in odpeljali v Trakošćan.

Najprej smo si šli ogledat notranjost gradu. Grad smo si ogledali sami, nekaj zanimivosti pa nam je pojasnil naš mentor. Grad in zbirke v njem so bile zanimivi in lepe. Ogledali smo si kuhinjo, jedilnico, spalnico, knjižnico, salone, lovsko sobo, zbirko orožja in še kaj. Po končanem ogledu gradu, pa smo se sprehodili ob jezeru in se ustavili na pomolu, kjer smo popili kakšno pijačo ali pa samo klepetali. Na poti proti avtobusu smo se oglasili še pri stojnici, kjer smo si kupili kak spominek.

Sledila je pot proti domu čez mejni prehod v Cirkulane, kjer so nas že čakali starši in nas odpeljali domov. Mislim, da bo ta pohod vsem ostal v lepem spominu.

Urška Brodnjak 8.a (2013/2014)

Več slik v galeriji slik

Pohod mladih planincev PD Cirkulane na Donačko goro

Mladi planinci PD Cirkulane, smo se podali na jesenski pohod na Donačko goro. Pohod je organizirala mentorica planinskega krožka na OŠ Cirkulane-Zavrč Maja Tašner, vodenje pohoda pa sta prevzela vodnika PZS Vili Jurgec in Ivo Zupanič. Udeleženka pohoda Veronika Polajžer je tako opisala naš pohod.

Mladi planinci PD Cirkulane smo se odpravili na izlet na Donačko goro, 17.11.2012. Izpred šole smo se odpeljali ob 9.00 uri. Peljali smo se v Žetale in nato v Pridno vas. Našo pot smo nadaljevali peš po gozdni poti, kjer je bilo veliko podrtih dreves. Lahko bi jih uporabili za bivak. Pot nas je pripeljala do koče, kjer smo se okrepčali in nadaljevali pot do vrha. Pot do vrha je bila ožja, oteževala jo je tudi gosta megla.

Proti vrhu je začelo močno pihati. Dosegli smo vrh Donačke gore, kjer smo se fotografirali in žigosali dnevnike. V gosti megli, ki nas je spremljala na poti, je vedno nevarnost, da se izgubimo. No, mi se nismo, saj smo varno prišli nazaj v kočo, kjer nas je že čakal naš kombi.

Povratek nazaj v šolo je bil hitrejši, kot smo načrtovali. Uživali smo in ta planinski izlet mi je ostal v lepem spominu.

Veronika Polajžer

 

Dvodnevni tabor mladih planincev PD Cirkulane Raduha in Snežna jama 2012

Tudi v tem šolskem letu smo organizirali tabor mladih planincev, ki so člani Mladinskega odseka Planinskega društva Cirkulane. Na tabor smo se odpeljali v ponedeljek, 2. julija 2012, izpred šole ob 7,00 uri. Raduha je 2062 m visoka gora v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp, od osrednje skupine ločena z globoko sotesko Savinje. Njeno vršno podolgovato sleme poteka in se zložno dviguje v smeri severovzhod - jugozahod, iznad katerega se dvigujejo posamezni vrhovi, odIMG 3954 najnižjega Jelovca (1845 m.n.v.), srednjega Laneža (1925 m.n.v.), do visoke Male Raduhe (2029 m.n.v.) in najvišjega vrha Velike Raduhe (2062 m).
Najprej, tako za ogrevanje, nas je naša planinska vodila do Koče na Loki. Bili smo deležni prijaznega sprejema oskrbnika. Ogledali smo si naše »bodoče domovanje«, pomalicali, odložili odvečno prtljago in se odpravili do Male Raduhe in do Velike Raduhe. Hoja v vročem dnevu je zahtevala kar nekaj počitkov, šele ob prehodu na višje lege se je zaradi vzgonskega vetra nekoliko ohladilo pa tudi motivacija za dosego dvatisočaka je prispevala, da smo družno in navdušeno dosegli vrh.
Raduha, je znana po svoji 'dvojni naravi', na spletni strani Zaplana.net so zapisali: »Če bi se Raduha, najvišja gora v vzhodnih Savinjskih Alpah, odpravila k psihiatru, bi jo le-ta nedvomno proglasil za shizofrenično – s svoje južne in vzhodne strani nam namreč kaže prijazno, položno, sončno podobo, poraslo z gostimi gozdovi in prijetnimi visokogorskimi travniki, medtem ko nas na severu pričakajo strme, temačne, odbijajoče prepadne stene. A ravno ta dvojnost dela to goro še toliko bolj zanimivo …« Brez skrbi, naše mlade planince smo vodili na vrh po lahki, prijazni poti. Na vrhu smo se preoblekli, nadeli vetrovke, žigosali knjižice, se fotografirali … in seveda odpočili ter nabrali moči za povratek v dolino v Kočo na Loki. Hoje v obe smeri je bilo kakšnih 4 do 5 ur.

V Koči na Loki, kjer smo se namestili v sobe, večerjali in si pripravili prijetno večerno animacijo … Pridružila sta se nam tudi oskrbnikova vnuka, ki jima je godila dobra družba in sta se izkazala kot odlična gostitelja. Ogledali smo si kapelico, čas po okusni večerji pa smo posvetili raznim igram … ja tudi brez računalnika, televizije in mobitela … se da zabavati in imeti lepo! Večer poln smeha, je prehitro minil in malce prijetno utrujeni, smo se odpravili spat. Ja čez domačo sobo im lastno posteljo je res ni na tem svetu, ampak tudi tu smo se dobro naspali.

Torkovo jutro bomo malo poležali in nato pozajtrkovali. Bilo bi narobe, če ne bi izkoristili možnosti ogleda Snežne jame. Pod kočo na Loki naIMG 3963s je čakal avtobus in nas odpeljal proti Snežni jami. Nekaj pešačenja proti »sprejemni pisarni« Snežne jame je godilo, čakanje na vodiča in drugo skupino smo skrajšali s »kravo z ali brez lis številka …« če ne veste za kaj gre, se nam pridružite in boste uživali z nami.
Na spletni strani www.slovenia.info so zapisali »Snežna jama je razmeroma pozno odkrita (1981) podzemska jama je postala poleg Igle najpomembnejša naravna znamenitost v občini Luče. Spada med najlepše visokogorske jame v Alpah. Vhod v jamo se nahaja v udorni koliševki, kamor je pozimi naneslo veliko snega, ki je ostajal čez poletje in skrival vhod v jamo. Jama je dolga več kot 1300 metrov, od tega je za ogled urejenih 800 metrov. Visokogorsko okolje, vhod skozi brezno, ledeno jezero, ledene skulpture in bogato kapniško okrasje – vse to spremeni obisk jame v nepozabno doživetje.« In res je bilo. Po ogledu jame smo se odpeljali proti domu. No ne še takoj na poti smo se ustavili še v Afriki. Ja, res! No pravzaprav v lokalu s tem imenom in z odlično ponudbo jedi in pijač.
Stroške prevoza in zaključne zakuske je poravnalo društvo. Za mlade planince smo skrbeli vodnika PZS Ivo Zupanič in Vili Jurgec ter mentorica Maja Tašner. Verjamemo, da se nam v naslednjem šolskem letu pridruži še več.
Lepo vabljeni!

Zapisal: Ivo Zupanič

Dvodnevni tabor mladih planincev PD Cirkulane, 27. in 28. junija 2011

Tokratni cilj dvodnevnega tabora je bil osvojitev vrha Pece. Kordeževa glava bolj znana pod imenom Peca je najvišji vrh pogorja Pece. Nahaja se na meji z Avstrijo nad Mežiško dolino na Koroškem. Slovenci Peco poznamo predvsem zaradi pripovedke o Kralju Matjažu in njegovi votlini na slovenski strani gore.

Ker v bližini Pece ni višjih vrhov je z nje lep razgled. Lepo se vidi bližnja Uršlja gora, Raduha in greben Olševe. Prav tako se vidijo najvišji vrhovi Kamniških in Savinjskih Alp, na severno stran pa se vidijo avstrijske Alpe. Iz Cirkulan smo se odpeljali v ponedeljek ob 8,00 uri v smeri Črna na Koroškem in od tu proti dolini Tople do izhodišča na parkirišču pri rudniku. Prijetna pot nas je vodila skozi gozd do Doma na Peci. Prečili smo dva hudournika, si na poškodovanem delu poti nadeli čelade in oprijeli vrvi tako, da je bilo za poskrbljeno za popolno varnost. Pot, ki se je strmo vzpenjala je zahtevala kar nekaj počitkov. Postanek na planinskem domu pod Peco, ki smo ga dosegli po dobrih štirih urah hoje, je prijal vsem. Po daljšem počitku in okrepčilu iz nahrbtnika smo odložili nepotrebno in se podali na vrh Pece - 2126 mnm.
Pot nas je vodila preko jase do ruševnatega sveta, z prelepim razgledom. Za vsakim postankom je bil naš cilj bližje. Posebej, ko smo ugledali vrh je utrujenost čudežno izginila in prav vsi smo ga osvojili. Kako tudi ne, saj nam je oskrbnik obljubil, da bo vsak, ki bo osvojil vrh dobil za nagrado svojega Kralja Matjaža. Obljubo je tudi izpolnil. Na vrhu bilo potrebno opraviti še vpis v knjigo, narediti skupinsko fotografijo, žigosati Dnevnik mladega planinca, pritisniti še kak žig na roko – kot dokazilo o osvojitvi vrha in potem še najpomembnejše – planinski krst. Pri krstu je vsak dobil svoje planinsko ime in kot je navada, udarce po »tazadnji« z vodniško vrvico. Rabelj je bila učiteljica Maja, botra pa vodnika PZS Vili in Ivo.
Sledil je povratek proti planinskemu domu. Po povratku in namestitvi v sobe je zelo prijala večerja. Po večerji pa večerna animacija z zabavnim kvizom in družabnimi igrami. Potrebno je bilo pokazati veliko spretnosti, splošnega znanja, planinskega znanja… ampak se je splačalo, saj so bile nagrade privlačne, poleg že omenjene skulpture Kralja Matjaža pa so krščenci prejeli še krstni list. Nato pa, ja kaj pa drugega, v sobe in spat.
V torek smo malce poležali in si privoščili pozen zajtrk. Nato smo se odpravili proti dolini mimo votline Kralja Matjaža.
Povratek v dolino je potekal po isti poti kot vzpon, le poškodovanemu delu poti smo se izognili. Ko smo prišli v dolino, smo se razveselili našega šoferja Zvonka, ki je že parkiral na izhodišču in nam je prišel nasproti.
Po preobuvanju, preoblačenju smo zložili našo opremo v prtljažnik in že smo se peljali po dolini Tople proti domu. Na poti smo se ustavili še na pizzi, ki nam je zelo teknila.
Sledila je še vožnja proti domu po dolini reke Drave kjer je vedno kaj zanimivega za ogled. Pot domov je hitro minila, utrujeni ampak zadovoljni in ponosni zaradi osebnega uspeha smo se pripeljali v Cirkulane.

Bilo je zelo lepo. Hvala PD Cirkulane in Občini Cirkulane za podarjeni brezplačni prevoz ter vsem, ki ste tako ali drugače pomagali organizirati našo dvodnevno pustolovščino v gorah.

Zapisal: Ivo Zupanič