Planinski vodnik

Planinski vodnik, je človek, strokovno usposobljen za vodenje ljudi v gorah.
Prvi vodniki v gorah so bili domačini, predvsem pastirji in lovci, dobro pa so poznali poti tudi tihotapci, gozdarji, rudosledci, oglarji, skratka tisti, ki so živeli in delali v gorskem okolju. V zgodovini so spremljali vojske, romarje in trgovce. Med najbolj trpežnimi in poznavalskimi so veljali divji lovci, o čemer je konec 18. stoletja pisal Balthasar Hacquet.

Domačini so spremljali in bili nosači naravoslovcem (botanike, mineraloge) in kasneje tudi že ljubeljem gora. Pri nas so bili prvi resni raziskovalci gora med drugimi: Franz Wulfen, Anton Scopoli, Henrik Freyer, Franz Hohenwart, Žiga Zois. V našem gorskem svetu je bilo v drugi polovici 18. in v 19. stoletju najbolj poznano trentarsko in bohinjsko gorsko vodništvo. Prvo društvo gorskih vodnikov je bilo ustanovljeno leta 1822 v Chamonixu.

V času, ko je gore raziskoval Julius Kugy so bili poznani Trentarji Anton Tožbar, Andrej in Jože Komac, na bohinjski strani Anton Kos in Škantarji, Mojstrančani Simon Pintar in Janez Klančnik. V kamniško-Savinjskih Alpah so se vodniki pojavili šele v zadnji četrini 19. stoletja, ko je gore raziskoval Johannes Frischauf. Med znanimi so bili Jernej Veršnik z Jezerskega, Matevž Matijevec iz Luč in Valentin Uršič iz Kamniške Bistrice.

Planinski vodniki PZS izvajajo dejavnost v gorski naravi z najpomembnejšim ciljem zagotavljati varnost vodenih, obenem pa izvajajo tudi pedagoško delo, to je izobražujejo oziroma posredujejo znanje, veščine in izkušnje. V okviru Planinskega društva:

Vodnik PZS lahko postane vsak, ki uspešno opravi teoretično in praktično usposabljanje po programu za določeno kategorijo vodnika. Napredovanje v višje kategorije je možno le po predhodno opravljenih usposabljanjih za osnovne kategorije.

Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Planinski_vodnik