Dvodnevni pohod na Špik

Pa saj ni bil dvodnevni, začel se je v petek popoldan z vožnjo proti Vršiču in nato par korakov do Koče v Krnici, prenočevanje in po ranem bujenju pohod na Špik še v jutranji temi. Malce v dvojini pa je ta pohod vseeno bil, pridružila sta se še nam dva člana iz PD Hajdina, kar ga naredilo še prijetnejšega.

Vsekakor je za nami lep, tehnično in kondicijsko zahteven pohod s katerim nekako na najlepši način zaključujemo obiske visokogorja v tej sezoni. Zaradi dobrih izkušenj na pohodu na Krna sva se vodnika tudi tokrat odločila pohod časovno razdeliti na petek in soboto – med severovzhodom in severozahodom naše deželice je vseeno precejšnja razdalja.

Čeprav morda kdo ni navdušen nad rano uro za bujenje, začetek pohoda še v temi in užitek ob pogledu na vršace, ki jih osvetli sončni vzhod vse to odtehta.

Tako se nas je na pot podalo sedem, ena članica odprave si je pohod splanirala po svoje. Od koče smo se podali v smeri Špika in hitro, kot že omenjeno, še v temi prispeli do hudourniške grape, ob kateri se je začel vzpon. Po dobri uri hoje smo začeli prečiti omenjeno grapo, nato pa se še nekaj časa vzpenjali ob njej. Višje se pot obrne v levo, ter se prične prečno vzpenjati čez pobočja porasla z ruševjem. Ob lepih razgledih na okoliške vrhove smo prispeli do zgornjega pobočja, ki se strmo spušča proti Krnici. Od tu se pot strmo vzpne. Nadaljevali smo na severno stran Gamsove špice in nekoliko naprej prišli na sedelce, kjer pot zavije v levo in nas je po krajšem vzponu pripeljala do zahtevnejšega dela poti.

Odložili smo palice, si nadeli varovalno opremo in se s pomočjo varoval povzpeli proti vrhu Lipnice. Sledil je spust za nekaj višinskih metrov in premagovanje strmih pobočij, s pomočjo varoval, proti vrhu Špika.

Nekako od tam, kjer se združita pot iz Krnice in pot čez Kačji graben nam je preostal še zadnji zelo strm vzpon, kjer smo se po precejšnji strmini vzpenjali po razčlenjenem skalovju. Ta del ni varovan in je izpostavljen padajočemu kamenju. Po približno polurnem plezanju smo stopili na vrh Špika, od koder se nam je odprl prečudovit razgled, ki odtehta vloženi napor.

Eto nas na vrhu Špika. Foto: planinka iz Radovljice

Seveda pa si takrat, ko si na vrhu šele na pol poti. Tako se je po vsem prijetnem na vrhu bilo potrebno spustiti nazaj v Krnico. Zjutraj sta bila naša zaveznika prijeten hlad obilica energije, na poti nazaj ne več. Kljub temu smo se hitro spuščali in v pričakovanih časovnih okvirih dosegli nižje predele poti. Občasen piš vetra, najprej ruševje, ki mu sledijo prva drevesa in končno gozd s svojo senco, so omilili moč žgočih, popoldanskih sončnih žarkov.

Ampak sesti v senco marele pri koči, popiti hladno pijačo »je pa zakon«. Tako smo spet kompletni pobrali svoje stvari, se poslovili od prijazna oskrbnika, ter nadaljevali. Vili se je spet izkazal in kombi pripeljal do spodnjega parkirišča, kjer smo se umili pri vodnjaku, se preoblekli, pokramljali z rojakom in polni lepih vtisov nadaljevali pot proti domu.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda iz kartice Vilijevega fotoaparata nekaj sem pa jih našel na svojem telefonu.

Pohod na Triglav 2019

Dvodnevni pohod na Triglav našega društva je postal tradicionalen. Tudi letos smo osvojiti vrh. Kot običajno, ura odhoda enaka, datumi približno enaki, kakšna sprememba le pri izbiri poti ali v vodniški ekipi. Posebej pa je razveseljivo, da imamo vsako leto zraven nove obraze iz naše in širše okolice, ki nam zaupajo. Po planu smo se odpeljali proti Slovenski Bistrici kjer smo pobrali preostali del ekipe.

Nadaljevali smo proti Ljubljani, nato skozi Bled na Pokljuko kjer je bil predviden začetek našega vzpona proti Triglavu. Okrog sedmih zjutraj smo bili vsi nared tako, da smo se lahko začeli počasi vzpenjat. Bilo nas je petindvajset, večina takšnih, ki so se prvič podali proti našemu čudovitemu Triglavu. Vremenska napoved je bila ugodna tako, da smo kljub velikemu številu udeležencev dobro premagovali pot proti Vodnikovemu domu. Postajalo je vedno bolj vroče tako, da je postanek v Vodnikovem domu, kar prijal. Malo smo si odpočili, okrepčali, dopolnili zaloge vode in nadaljevali po lepi razgledni poti. Imeli smo že nekaj ur hoje za sabo. Počasi se je že poznala utrujenost, a kljub temo smo pot dobro premagovali. V daljavi smo že lahko opazovali Triglav, kar nam je omogočilo čudovito vreme. Videli smo tudi Dom Planika in Triglavski dom na Kredarici. Prišli smo do razpotja za dom na Planiki in Kredarico. Po krajšem počitku je Boris predlagal, da nadaljuje sam proti Kredarici, kar smo mu po posvetu omogočili, ostali pa smo nadaljevali proti Planiki.

Pot je bila strma in dokaj naporna, bilo je vroče. Ker smo bili velika skupina smo počasneje napredovali, a kljub temu smo okrog dveh popoldan dosegli dom Planika. Sledil je počitek in okrepčilo. Potem smo nadaljevali po predvidenem planu in sicer tako da smo nekateri odložili odvečno opremo, ter vzeli samo nujno za vzpon na vrh. Del ekipe pa je imel drugačne načrte in so vzeli vso opremo na vrh ter na sestopu nadaljevali iz Malega Triglava direktno proti Kredarici.

Vsi skupaj smo počasi in varno, opremljeni z varovalnimi pasovi in čeladami, nadaljevali proti malemu Triglavu. Večkrat smo se zaustavili in občudovali čudovit gorski svet, saj so nam to dopuščale vremenske razmere. Vsi smo varno prišli na Mali Triglav od koder smo po grebenu nadaljevali proti vrhu z Aljaževim stolpom. Pot ni enostavna, zahteva fizično, tehnično in psihično pripravljenost. Kljub vse naporom smo okrog petih popoldan zadovoljni stali na vrhu Triglava ob Aljaževem stolpu. Po stisko rok smo občudovali vrhove okrog nas si malo odpočili nekaj popili, nato je sledilo slikanje, ter tradicionalni krst za prvi vzpon na Triglav. Vsi smo bili zadovoljni, bile so razne čustvene debate o samem vzponu in seveda je že bilo razmišljanje o sestopu.

Sledil je sestop. Polni prijetnih občutkov smo prišli nazaj do Malega Triglava, tu smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina proti Kredarici, ostali smo sestopili proti Planiki. Brez težav smo premagali spust proti Planiki. Tu smo vzeli opremo, ki smo jo prej odložili in hitro mahnili proti Kredarici, kjer smo imeli rezervirana prenočišča. Malo smo morali pohiteti saj se je približevala noč in potrebno je bilo premagati še kar zahteven del poti po varovani poti in preko melišča, kar bi bilo v temi zelo zahtevno. Z malo napora smo pot premagali v rekordnem času saj smo že v mraku dosegli Kredarico. Nekatere je na poti do Kredarice razveselil Milan, ki je prišel nasproti in utrujene razbremenil nošnje nahrbtnika.

Po prihodu na Kredarico smo pozabili na ves napor, malo smo se sprostili, razveselili, namestili po skupnih ležiščih in vsak po svoje odpočili. Jutro je prišlo hitro. Po vstajanju urejanje, zajtrk, občudovanje jutra na Kredarici, slikanje in okrog sedmih odhod proti dolini Krme kjer nas je že čakal avtobus.

Hitro smo se spuščali in po dobrih dveh urah so že dosegli pastirski stan Prgarca. Po okrepitvi in počitku smo nadaljevali proti dolini, občudovali vrhove, ki so še bili prej pod nami sedaj pa so se že strmo dvigali nad nami. Spust ni bil preveč enostaven a kljub temu smo po dobrih petih urah vsi varno prišli v dolino Krme do parkirišča, kjer smo malo počakali na avtobus, ta čas pa smo izkoristili za preoblačenje in urejevanje.

Nadaljevali smo, po predhodnem dogovoru, do Kranja na že nam znano lokacijo v gostilno našega domačina Zdenka se okrepčali in zaužili hladne napitke, s katerimi nam je počastil Boris. Vsi smo se varno in zadovolji vrnili domov, za kar je zaslužen vsak posameznik z svojo poslušnostjo in disciplino, ki je zelo pomembno pri tako množičnem vzponu.

Še enkrat hvala vsem,vidimo se na naslednji turi.

Zapisal:Vili Jurgec

Galerije slik pohoda na Triglav 2019

Pohod na Krn

Vodnika planiranega pohoda na Krn, sva se odločila ponuditi malenkost spremenjen urnik pohoda. Po opravljeni turi in ob ogledu radarske slike padavin v poznem sobotnem popoldnevu, se je izkazalo, da sva se odločila prav.

Tako smo prvo etapo poti iz Lepene do koče pri Krnskem jezeru opravili že v petek, 5.6.209, pozno popoldan. Seveda se je bilo do Lepene potrebno pripeljati. Na pot smo podali v zgodnji popoldanski uri. Vili, Stanko, Franc in Darko so me pobrali spotoma, na Ptuju sta se pridružila še Klavdija in Milan. Tako je Vili prevozil dobršen del Slovenije, prelaz Vršič ter parkiral pri koči dr. Klementa Juga.

Serpentinasto, široko pot skozi gozd ob visokih popoldanskih temperaturah smo opravili v predvidenem času in nekako pred osmo zvečer prispeli v dom pri Krnskih jezerih. Tu smo se okrepčali, kakšno rekli, z prijaznim osebjem dogovorili vse za prenočevanje in skladiščenje ne nujnega za pohod na vrh Krna.
Na vrh Krna mimo Krnskega jezera smo se odpravili naslednje jutro v soboto, 6.7.2019. Vstajanje ob pol petih, zajtrk iz nahrbtnika, odlaganje nepotrebne teže v dogovorjen skladiščni prostor in 'začni iti'.

Pogled na Krn v jutranjih urah. Foto: Vili Jurgec

Zložna pot pa nas je dokaj hitro pripeljala do bisera Krnskega pogorja - Krnsko jezero in ob njem vabljive pašnike. Ob čudovitih pogledih na okoliške vrhove smo prečili travnato planino mino lovske koče in se za njo pričeli vzpenjati. Pot se nato še nekoliko bolj vzpne in vodi proti Krnski škrbini. Ob prehodu na strmejša pobočja, smo tako za vzorec še prečili manjše snežišče. S škrbine smo nadaljevali po poti, ki se začne vzpenjati po travnatem pobočju gore. Pred tem smo si ogledali še ostanke iz časa prve svetovne vojne in drugih pomnikov tega žalostnega obdobja zgodovine.

Vse bolj razgledna pot nas je nato vodila do vrha Krna, ki smo ga vsi dosegli. Pozneje smo se z vrha spustili do Gomiščkovega zavetišča, kjer smo naredili postanek in občudovali stvaritve narave.

Sledil je povratek proti domu pri Krnskih jezerih, na škrbini smo se razdelili v dve skupini, ena je nadaljevala po poti prihoda, druga pa je dala duška svoji radovednosti in smo tako spoznali še del poti, ki je speljana po melišču. Obe poti se nižje združita tako, da smo družno mahnili do Krnskega jezera. Po postanku in uživanju na obrežju jezera smo nadaljevali po obrežni poti in kaj kmalu prišli do doma.

Sledila je pot do doma v Lepeni. Kar nekam vlekla se je, čeprav smo cilj dosegli v predvidenem časovnem okviru. Popoldanska vročina, kanček utrujenosti, preznojenost… pač vzbudijo tak občutek. Zato pa se je, po nekaj minutah vožnje, umivanje v naravnem vodotoku tako zelo prileglo.

Za nami je še ena uspešna tura, iz katere smo - prepričan sem v to - vsi udeleženci odnesli samo pozitivne vtise.

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik iz kartice Vilejevega fotoaparata in nekaj narejenih z mojim telefonom.

Kranjska Gora – Vitranc – Ciprnik - jezero Jasna

Po programu Planinskega društva Cirkulane smo organizirali pohod na Vitranc in Ciprnik v soboto, 22.6.2019. Zbrali smo se ob 5:00 uri pred osnovno šolo v Cirkulanah od koder smo se odpravili proti Gorenjski.

Čeprav vremenske napoved ni bila najboljša smo želeli opraviti planiran pohod. Zbralo se nas je za dva osebna avtomobila.

Foto: Vili Jurgec

V Kranjsko Goro smo prispeli okrog osme ure in parkirali na parkirišču pri postaji žičnice, ki vozi do Bedančeve koče na višini 1107m. A ura je bila komaj nekaj čez osmo, tako da smo nadaljevali peš po strmem smučišču po tematski poti, ker sedežnica začne vozit šele ob deveti uri. Vspenjali smo se hitro, kar so nam dopuščale vremenske razmere. Po dobri uri v spona smo prispeli do Bedančeve koče ter Kekčevega zavetišča. Po krajšem počitku, slikanju in ogledu lepih razgledov smo nadaljevali proti Mojčini koči. Pot je bila strma, vremenske razmere so se malo poslabšale, kljub temu smo dobro napredovali. Bili smo že pri Mojčini koči ko je pričelo rahlo deževati. Pred kočo so nas lepo sprejeli lastnik koče s hčerkico ter njihova delavka.

Po krajšem posvetu in počitku pri koči smo kljub slabim razmeram nadaljevali proti vrhu Vitranca 1555m, nato še kljub tuširanju na vrh Ciprnika 1747m. Tu in tam se je vreme malo razvedrilo tako da smo vmes pa tudi iz vrha skozi meglice lahko videli skakalnice v Planici. Ob idealnem vremenu pa z vrha Ciprnika lahko opazujemo večino najvišjih vrhov Julijskih Alp, Karavank, Krške Alpe, Visoke Tatre, Karnijske Alpe in Ziljske Alpe. Bilo je lepo in varno smo po slabih dveh urah vrnili nazaj v Mojčino kočo, kjer smo se malo okrepčali in pokramljali ob Viljamovki, ki nam jo je ponudil prijazen lastnik koče. Ta čas je zunaj močno deževalo tako, da smo se v koči zadržali dobri dve uri. Ko je prenehalo deževat smo se podali nazaj proti Kranjski Gori in to po zelo strmem pobočju proti jezeru Jasna. Po dobri uri hoje smo brez zdrsov po strmem razmočenem terenu prišli do jezera Jasna, kjer smo uživali in se fotografirali ob tej naravni lepoti.

Od jezera Jasna nas je vodila pot po Krajnski gori do parkiranih avtomobilov, na višini 810m, od koder smo zadovoljni nadaljevali pot proti domu. A to še ni vse. Na poti domov smo se ustavili pri naši načelnici Marjetki, ki nam je ob dobri kavici in osvežilnih napitkih ponudila še slastno pecivo, da nam je polepšala naš pohod, katerega se sama ni mogla udeležiti. Naj ji to ostane v navadi. Hvala Marjetka.

Hvala vsem za udeležbo, vidimo se na naslednji turi na katero ste že sedaj vabljeni, več nas bo bolj bo lepo.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik

Dvodnevni izlet na Pag

V petek popoldan, 31. 5. 2019, smo se planinci PD Cirkulane odpravili na težko pričakovani dvodnevni izlet na sosednjo Hrvaško, na otok Pag in v Paklenico. Prijateljsko smo se pozdravili, si stisnili roko in se odpravili na pot.
Pot je bila polna prijaznih besed, prijateljskih pogovorov, načtov za v prihodnje in smeha. Tako smo po nekaj urah vožnje prispeli na Pag v kraj Miškovići, kjer sta nas sprejela naša prijazna gostitelja ter člana PD Cirkulane, Marija in Slavko. Oddala sta nam apartmaje in nam pripravila okusno večerjo. Dan se je hitro prevesil v noč, zato smo se odpravili v apartmaje in se odpočilli za nov dan.

Foto: Aljaž Zidanšek

Drugi dan smo se zjutraj rano vstali, se okrepčali, si nadeli planinsko opremo in se odpravili do najvišje točke Velebita. Najprej smo se s kombijema zapeljali visoko po makadamski cesti na višino 908 m do Libinjske kose. Od tu smo pot nadaljevali peš. Z Libinjske kose smo se usmerili levo v smeri Sv. Ivan. Po travnatem in skalnatem terenu smo obšli nekaj vrtač in prišli do razvaline kapelice Sv. Ivan. Tik pred kapelico nas je smerokaz usmeril v levo v smeri Vlaški grad in Sv. Brdo. Ko smo prečkali pašnik, se je pot začela vzpenjati po obronkih Debelega brda skozi tipičen kraški teren. Zanimivo je bilo opazovati različne barve skal in kamenja. Tudi pestrost rastlinskega in živalskega sveta je tukaj izjemna (različne vrste zvončnic, vresje, kadulja, orhideje, divji šipek, v višjih legah tudi encijan in narcise; in 4000 različnih živalskih vrst). Narava je bila prečudovita, samo prisluhniti smo ji morali in korak je bil kmalu lažji. Moteč je bil le zelo močan veter, ki nas je na čase kar premikal. Del skupine je pot nadaljeval naprej, del skupine pa se je vrnil na izhodišče. Prva skupina je pot nadaljevala proti Vlaškemu gradu (1280 m), ki se trenutno obnavlja, in Sv. Brdu (1751 m). Pot je bila strma, vetrovna in zahtevna, skupina se je vrnila krožno po drugi poti do kombija.

Vrnili smo se do apartmaja, kamor sta nas pripeljala naša šoferja Vili in Stanko in si pripravili večerjo. Voda je bila še zelo mrzla, zato smo si namočili v vodo le noge. Pogumni Aljaž in Klavdija pa se seveda nista dala, zaplavala sta in naredila otvoritev kopalne sezone. Specialitete iz žara pa so bile kot nalašč za naše lačne trebuščke. Posedeli smo in se pogovarjali ter šalili še pozno v noč.

Drugi dan smo se zbudili bolj pozno, se v miru sprehodili ob plaži. V tem času je bilo še vse mirmo in spokojno, nikjer nobenega turista in ne vrveža. Pozajtrkovali smo, pospravili prtljago in se se odpravili proti Nacionalnemu parku Paklenici. Ime je dobil po smoli črnega bora, tim. paklini, ki se je uporabljala za premazovanje ladij, neredko pa tudi v narodni medicini. Tu se srečamo z izjemnim bogastvom geomorfoloških oblik, rastlinami, živalm ter z nedotaknjeno naravo. Sestavljena je iz apnenca in dolomita, zato jo odlikuje bogastvo kraških pojavov kot so škraplje, okna, kuki, jame…

Pot smo pričeli v Veliki Paklenici in nadaljevali po kanjonu, nad katerim se stene vzpenjajo v višino tudi do 400 m, v njih pa je do 400 opremljenih plezalnih smeri različne težavnostne stopnje. Ob pogledu na prekrasne kamnite stene nam je zastal dih. To je zares pravi raj za alpiniste. Po slabi uri hoje smo se usmerili desno proti gozdarski hiši Lugarnica (400 m n.v.), tam smo pomalicali in se okrepčali. Ko smo tako posedeli, sta nas presenetila naša gostitelja. Prišla sta se poslovit in naredili smo še skupno fotografijo v spomin na prekrasno druženje.

Vrnili smo se v kanjon in se polni lepih vtisov odpravili proti domu. S prijatelji, z ljudmi dobre volje, je v naravi še posebej lepo. Bili smo zadovoljni in sproščeni, saj nam je znova uspelo doseči cilj.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Galerija slik

Pohod prijateljstva 2019

Tudi letos smo planinci PD Cirkulane z veseljem sodelovali na medgeneracijski športno-rekreativni prireditvi: 12. Pohod prijateljstva. Kot je že ustaljena praksa, smo prevzeli pripravo pohodniškega dela prireditve, torej pohoda od nove industrijske cone v Dolanah do Športnega parka v Cirkulanah, kot tudi pripravo in vodenje mini pohoda otrok iz vrtca.

Na prireditvi smo tudi predstavili naše poslanstvo in aktivnosti na stojnici.

Nekaj slik

Zimski pohod na Grintovec – 2558 m

Kot je bilo po programu, smo se planinci PD Cirkulane v soboto, 23. 2. 2019, v ranih jutranjih urah podali na pot iz Cirkulan do Kamniške Bistrice. Do Kamniške Bistrice zato, ker je bil letos spet naš izbranec sam prvak Grintovec (2558 m). To je lep, piramidast vrh, dobro viden iz Ljubljanske kotline. Tako v kopnem kot v snegu velja za enega najbolj obiskanih planinskih ciljev. Najlažji pristop na vrh vodi z južne strani iz Kamniške Bistrice čez Kokrsko sedlo in poteka v smeri kopne poti. V snegu je vzpon "kondicijsko" zelo naporen, saj je višinska razlika od Doma v Kamniški Bistrici do vrha 1958 m.
Ne glede na zahtevnost se nas je na ta vzpon podalo pet planincev, in sicer štirje člani našega društva in članica sosednjega PD Naveza iz Vidma pri Ptuju. Po cesti, ki je bila prevozna, smo se pripeljali do spodnje postaje tovorne žičnice in s tem prihranili ali pridobili 300 višinskih metrov. Tu smo zavili levo navzgor skozi bukov gozd. Pot nas je peljala naprej po poti, kjer smo se skoraj naravnost vzpenjali proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu, kjer vodi tudi pot v letnih razmerah, vendar s to razliko, da poleti pot vijuga proti vrhu. Kljub vetrovnemu vremenu je bilo vzdušje zelo dobro, tako da smo v dobrih treh urah in pol premagali pot do Cojzove koče.
Namen je bil, da se po tej poti vsi skupaj tudi vračamo nazaj v dolino, a usoda je bila tokrat drugačna. Sledil je počitek in čas za okrepitev v zimski sobi Cojzove koče. Po krajšem počitku je bil čas za nadaljevanje vzpona na vrh Grintovca. Padla je odločitev, da se dva člana naše odprave zaradi močnega vetra vračata nazaj v Kamniško Bistrico in nas tam počakata, ostali trije pa smo se podali na vzpon proti vrhu. Močno je pihalo že pri Cojzovi koči, a ko smo se vzpenjali proti vrhu so bili občasno močnejši sunki vetra. Dobro smo napredovali in dokaj hitro premagovali trenutne razmere. Za nami so se vzpenjali posamezniki in manjše skupine planincev. Vzpenjala se je tudi večja skupina planincev iz sosednje Hrvaške, in sicer iz PDS Velebit.
Bližali smo se vrhu, a sunki vetra so bili vedno močnejši. Bili smo že na višini približno 2360 - 2400 m.n.v., ko smo se odločili, da odnehamo zaradi vedno močnejših sunkov vetra. Sledil je spust proti Cojzovi koči. Po nekaj metrih spusta je prišlo do neljubega dogodka. Sunki vetra so bili zelo močni, tako da me je sunek prevrnil in prišlo je do zdrsa. Začel sem drseti proti prepadu, na kar sem se z nekaj sreče in znanjem, ki sem ga pridobil v vseh teh letih hoje v gore, zaustavil s cepinom. Kljub dobri opremi in dobri kondiciji, je prišlo do poškodbe glave, ramena in kolena.
Oskrbeli so me člani PDS Velebit in me s spremstvom v navezi varno pospremili do Cojzove koče na Kokrskem sedlu. Tam so me prevzeli člani GRZS iz Kranja, me oskrbeli, pomirili bolečine z zdravili ter me pripravili za transport s helikopterjem. V spremstvu GRZS sem nadaljeval pot do mesta, kjer bi naj helikopter spustil vrv z reševalcem, a kljub trem poskusom, zaradi sunkov vetra, ni bil uspešen. Po posvetu z zdravnico s helikopterja so mi reševalci vbrizgali pomirjevala proti bolečinam in pot smo nadaljevali v spremstvu desetih gorskih reševalcev v dolino, kjer je že čakalo reševalno vozilo.
Prepeljali so me v Klinični center, kjer so me oskrbeli, tako da smo okrog enajste ure zvečer zapustili UKC Ljubljana in predan sem bil v domačo oskrbo. Moram tudi omeniti, da se je vse skupaj zelo dobro končalo, posledice bi lahko bile veliko hujše. Člani GRS so mi zaželeli »Vse najboljše za rojstni dan«.
Vsem se lepo zahvaljujem za nudeno pomoč. Hvala tudi helikopterski enoti Slovenske vojske, ki so poskušali z reševanjem kljub slabim in vetrovnim vremenskim razmeram.
Lepa hvala tudi mojim planincem za moralno podporo, še posebej se zahvaljujem Aljažu za pomoč ter prenos opreme iz Grintovca.

Se vidimo na naslednji turi.

Zapisal: Vili Jurgec

Nekaj slik iz pohoda

Na Boč po nenadelani poti

Februarski pohod na Boč je bil planiran, kot zimski pohod, pa nas letošnja zima noče in noče obdariti s snegom. Kdo ve, mogoče pa nas še bo. Kljub vsemu smo si pohod popestrili in se odločili za nenadelano pot proti vrhu iz Zgornjih Poljčan.

Ob vzpenjanju proti vrhu po tej poti smo spoznali še en 'obraz Boča', ki se nam je tokrat pokazal v svoji zahtevnejši podobi kot smo je bilo vajeni do sedaj. Res je, da na poti zaradi shojenosti in jasne vidljivosti ni grozilo, da bi zašli pa je vseeno drugače kot, ko hodiš po markiranih poteh, za katere velikokrat ne vemo biti dovolj hvaležni markacistom.


Utrinek iz pohoda na Boč, februar 2019.

Ob opazovanju narave na tej poti tudi razumeš zakaj je uvrščen Boč med enega izmed zadnjih vrhov v Karavankah, preden te preidejo v Panonsko nižino. Rastje je precej drugačno in vidi se da v tem predelu narava ne skopari z vetrovi. Na Vilijevih fotografijah v galeriji slik je delček tega ujet - ampak, to je potrebno doživeti. Tako smo danes ugotavljali ali so naša oblačila sposobna kljubovati vetru, ki nam ni prizanašal, ali ne.

Vsekakor je za nami še en lep pohod, v katerem smo spoznali nov pristop na Boč, kljub stalnemu vzponu do antenskega stolpa, kjer se pot nekoliko spusti in nas je pripeljala do razglednega stolpa. Omenjeni močan veter pa je zaslužen za pregon meglic tako, da je bil pogled iz razglednega stolpa na vse strani naravnost čudovit.

Sestop proti planinskemu domu na Boču, je zahteval, zaradi skritih ledenih zaplat pod drevesnimi listi, dodatno previdnost. Klepet ob čaju v prijetnem zavetju doma je hitro minil in sledila je še pot proti parkirišču. Na poti smo skovali nekaj načrtov za v prihodnje ampak to je že druga zgodba o kateri vas bomo radi obvestili in povabili k sodelovanju.

Vabimo vas, da spremljate razpise na naša pohodniška druženja preko spletne strani in se nam pridružite.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda

Deseti pohod na Donačko goro, 5. januarja 2019

Našemu pohodu na Donačko goro (884 mnv) bi lahko dodali več pridevnikov: prvi, novoletni, tradicionalni… Letos pa bi mu lahko dodali še jubilejni. Gor smo namreč to leto šli že desetič. Zgodba pa se je začela tako.

Pisalo se je leto 2009. In bili so štirje srčni možje. Levičnik Franc, Hameršak Franc, Zupanič Ivo in moja malenkost. Dve leti po ustanovitvi našega planinskega društva, je padla pobuda, da drugega januarja osvojimo Donačko goro. In res. Spomnim se, da je bila kar debela snežna odeja, ki se je nismo ustrašili. Po čaju v žetalski gostilni, smo se zapeljali do vznožja na vzhodni strani Donačke gore. Od tam pa naprej pa po gozdni poti do kratke plezalne poti, tik pred vzhodnim delom vrha Donačke gore. Do zahodnega vrha, kjer je postavljen visok kamniti križ, pa še kakih dvajset minut hoje tik pod slemenom. Po obveznem slikanju smo se spustili v zavetje Rudijevega doma, potem pa spet nazaj do izhodišča po gozdni poti.

Prvi pohod, leta 2009.

Drugače pa na vrhu lep razgled proti zahodu na Boč in Kamniško-savinjske Alpe. Kot zanimivost pa to, da Donačka gora geomorfološko spada pod Karavanke. Pot na Donačko goro so uredili že pred več kot 150 leti in velja kot prva slovenska planinska pot, ki nas vodi skozi rezervat bukovega pragozda. Današnje ime ji je dala cerkev Svetega Donata zgrajena na njenem južnem vznožju (staro ime Rogaška gora). In če imajo Dolenjci s Kumom svoj dolenjski triglav, imamo mi z Donačko goro svoj štajerski Triglav (vrh dejansko z malo domišljije zgleda, kot da ima tri vrhove).
 "Pobudniki pohoda" na desetem pohodu. Manjka Franc Levičnik, ki se desetega pohoda ni mogel udeležiti.

Letos smo torej ta pohod opravili že desetič po isti poti. Vesel sem, da je se je ta pohod »prijel« in postal stalnica.

Slika, na kateri smo vsi udeleženci letošnjega pohoda.

Lahko bi rekli pač Donačka gora nič posebnega. Ampak priložnost, da si stisnemo roke in voščimo srečno Novo leto, da se pogovorimo ob relativno nezahtevni poti, druženje in tudi priložnost, da po praznikih pretegnemo noge, izgubimo kakšen gram, se nadihamo svežega zraka in še koga povabimo zraven. Če bodo za 90 let naši zanamci praznovali 100 letnico pohodov na Donačko goro ne vemo. Vemo pa, da smo bili zraven.

Zapisal: Božidar Horvat

Nekaj slik s pohoda

Dvodnevni tabor mladih planincev 2019

V petek, 17.5.2019, smo se člani planinskega krožka podali na dvodnevni planinski tabor na Boč. Odhod minibusa izpred šole je bil ob 8.20 uri. Drugi dan v soboto, smo se vrnili v popoldanskih urah.

Minibus nas je odložil v Zgornjih Poljčanah, kjer smo začeli pohod. Po planinski poti čez Babo smo prispeli do planinskega doma čez dobro uro. Odložili smo odvečno opremo, si spočili, pomalicali, si nadeli potrebno opremo in se podali na vrh Boča. Na poti na vrh smo si obiskali še jamo Balunjačo, pogumno prešli zahtevnejši del poti varovan z jeklenicami in si ogledali ferato. Po osvojitvi vrha, smo se povzpeli na razgledni stolp in se po drugi poti vrnili v planinski dom.

Po sprostitvi in drugim aktivnostim za nadomestitev izgubljene energije smo se podali na krajši pohod po brezpotju na Dreveniško goro ali povedano natančneje na razgledno točko s čudovito klopco, na kateri sicer ni bilo prostora za vse, smo se pa zato zbrali okoli nje vsi.

Na razgledni točki Drevniške gore. Foto: Ivo Zupanič

Po večerji pa organizirali še kviz, kjer smo se pomerili v znanju gorništva in tudi drugih znanj. Vsi smo zmagali in me drugim ugotovili da so naši spremljevalci letos stari (skupaj, da ne bo pomote) 200 let in da tehtajo kar 330 kg (tudi skupaj). Sledil je nočni pohod s svetilkami. Čeprav jih od soju polne lune morda ne bi potrebovali.

Drugi dan smo si po poznem zajtrku zapolnili s športno rekreativnimi dejavnostmi in osnovami samovarovanja v gorah. Spoznali smo osebno varovalno opremo planinca in njen namen. Posebej smo poudarili smiselnost uporabe zaščitne čelade. Preskusili smo se v vrvni tehniki, se naučili pravilne rabe varovalne opreme saj smo na horizontalni in vertikalni vrvni ograji preskusili delovanje enodelnega varnostnega pasu, samovarovalnega kompleta in funkcijo drsnih vozlov.

Sledil je še sestop v dolino in obisk picerije, med vožnjo domov, kjer smo si nadoknadili izgubljene kalorije.

Vreme je bilo lepo, oskrba in pogoji bivanja v Planinskem domu na Boču zelo dobri in nam gotovo ni žal, da smo preživeli dva nepozabna dneva v objemu neokrnjene narave.

Hvala za poravnavo stroškov prevoza PD Cirkulane, šoli in vsem, ki so tako ali drugače prispevali k izvedbi našega že tradicionalnega dvodnevnega tabora. Za mlade planince smo poskrbeli vodnika PZS Ivo Zupanič in Vili Jurgec, Aljaž Zidanšek ter mentorica Sergeja Perkovič.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik