Na Lisco po zavarovani plezalni poti

  • Natisni

Ker je lepe stvari treba deliti sva z Aljažem ob lanskem potepu po zavarovani plezalni poti na Lisco sklenila, da bova pohod dala v letošnji plan pohodov in ga izpeljala. Ker se spodobi, da obljubljeno naredimo, sva v soboto, 14. aprila, popeljala svoje planinske prijatelje na to pustolovščino.
Je že res, da smo morali malenkost spremeniti načrt, saj je popolna zapora ceste čez Planino pri Sevnici zahtevala obvoz in smo se namesto v Cerje pripeljali do samega Tončkovega doma na Lisci. Izkazalo se je, da je ta varianta še boljša.

Po kavi v planinski postojanki, smo se podali na izhodišče zavarovane plezalne poti. Ta del poti, je opremljen z varovali, je sestavljen iz petih raztežajev varovanih z jeklenico, nameščenimi klini, stopi v skupni dolžini 123 m. Ocena stopnje težavnosti te zavarovane plezalne poti – ferate je povprečno B/C, zadnji raztežaj med D/E.

Krajša pot do izhodišča je nadomestila ogrevalne vaje in začele se priprave na vzpon. Nameščanje opreme, varnostnega pasu, samovarovalnega kompleta, čelade, rokavic… Drug drugemu smo pri tem pomagali, saj smo se že o pogledu na prvi raztežaj ozavestili, da je varnosti potrebno posvetiti vso pozornost. To je tudi odlična priprava za prihajajoče zahtevne vzpone in ture.

Seveda je pri takšnem vzponu pomemben ekipni duh, zavedanje da si zgolj del ekipe in da si poleg varnosti zase soodgovoren za varnost drugih. V takšnem duhu smo nagrajeni z obilico sončnih žarkov, med barvami prebujajoče se narave, v odličnem vzdušju kot za šalo premagovali raztežaj za raztežajem. Vsi smo jih premagali vseh pet, kljub temu da je za nekatere bila to prva tovrstna izkušnja.

Lisca 2018
Ko fotograf Aljaž reče: "Zej pa vsi desno pogledat..." ubogamo.

Na terasi planinskega doma koncu zaslužen počitek, okrepčilo, reševanje »pobeglih« čelad in obisk vrha Lisce. Bilo je zelo lepo in zagotovo se bomo podobnih pustolovščin še udeleževali.

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik iz galerije

Pohod mladih planincev na Ravno goro

  • Natisni

10 Mladinski PDV sklopu razvejanega izvira reke Bednje se nahaja, najsevernejša planina Hrvatskega Zagorja, Ravna gora. Med planinci se je nekako ustalilo mišljenje, da je Ravna gora samo gorski masiv okoli najvišjega vrha v bližini kapelice Treh kraljev (680m), odnosno med Trakoščanom in rečico Žarovnico čeprav se ve, da zaseda veliko širši prostor.

Za prvi pohod v letošnji sezoni smo mentorji izbrali pohod v sosednjo Hrvaško. Bližina, dobro poznavanje terena in pretekle dobre izkušnje so prispevale k tej izbiri. Po krajši vožnji z avtobusom, prečkanju državne meje na Cvetlinu smo se izkrcali v istoimenskem kraju v samem vznožju Ravne gore od koder se ponudi pogled na markantne Velike pečine.

Ravna Gora Pohod
Foto: Maja Tašner

Pot smo nadaljevali po cesti skozi naselje, nato pa po planinski poti, ki vodi nad vinogradi in nato vijuga po gozdnih vlakah ob stalnem rahlem vzponu. Kaj kmalu smo prišli na jaso pod Pustim duhom od koder smo se usmerili proti kapelici Treh kraljev in od tu do najvišje kote Ravne gore z razglednim stolpom. Spustili smo se še do vzletišča zmajarjev in jadralnih padalcev, se nastavljali sončnim žarkom in nato pohiteli do planinske postojanke Filićev dom. Končno so prišli na vrsto sendviči, če si malce lačen še posebej teknejo.

Žigosanje dnevnikov in še kak žig na roko, igranje na igralih, nastavljanje sončnim žarkom, opazovanje prebujajoče narave, skupinsko fotografiranje… in čas kar odleti. Spet je bilo potrebno na pot. Tokrat spust mimo Pustega duha, proti najvišji točki Velikih pečin imenovanem Križ. Na poti smo veselo pozdravljali nasproti nam sopihajoče planince, ki so nam prijazno vračali pozdrave in nam povedali, da nas je lepo videti. In res je bilo tako. Šestindvajset dobro razpoloženih otrok, ki se odločijo zdravo in koristno preživeti sobotni dopoldan je v današnjih časih res lepo videti.

Tik pred skalnim vrhom Velikih pečin imenovanem Križ, smo odložili palice in opravili pravi mali plezalni podvig. Za ene je bila to prva izkušnja, za tiste mlade planince z daljšim stažem pa zgolj spomin na naše prvo skupno planinarjenje. Vsi smo uspešno priplezali na vrh in nazaj ob povratku. Na vrhu smo spoznali zakaj nosi točka ime Križ – krasi jo razpelo. Občudovali smo prelepo okolico, se poučili kako pomembna je skrb za varnost ob obisku gora in se nato po isti poti vrnili na izhodišče.

Sledil je še spust do naselja in našega avtobusa s katerim smo se odpeljali proti domu povedat kako smo preživeli naš planinski potep.

Bilo je lepo. Hvala PD Cirkulane ureditev in plačilo stroškov prevoza, Zlatku, mentoricama Sergeji in Maji za pomoč pri organizaciji in vodenju pohoda.

Nekaj slik v galeriji

Zapisal: Ivo Zupanič