Dvodnevni tabor mladih planincev 2019

V petek, 17.5.2019, smo se člani planinskega krožka podali na dvodnevni planinski tabor na Boč. Odhod minibusa izpred šole je bil ob 8.20 uri. Drugi dan v soboto, smo se vrnili v popoldanskih urah.

Minibus nas je odložil v Zgornjih Poljčanah, kjer smo začeli pohod. Po planinski poti čez Babo smo prispeli do planinskega doma čez dobro uro. Odložili smo odvečno opremo, si spočili, pomalicali, si nadeli potrebno opremo in se podali na vrh Boča. Na poti na vrh smo si obiskali še jamo Balunjačo, pogumno prešli zahtevnejši del poti varovan z jeklenicami in si ogledali ferato. Po osvojitvi vrha, smo se povzpeli na razgledni stolp in se po drugi poti vrnili v planinski dom.

Po sprostitvi in drugim aktivnostim za nadomestitev izgubljene energije smo se podali na krajši pohod po brezpotju na Dreveniško goro ali povedano natančneje na razgledno točko s čudovito klopco, na kateri sicer ni bilo prostora za vse, smo se pa zato zbrali okoli nje vsi.

Tabor Boč 2019

Na razgledni točki Drevniške gore. Foto: Ivo Zupanič

Po večerji pa organizirali še kviz, kjer smo se pomerili v znanju gorništva in tudi drugih znanj. Vsi smo zmagali in me drugim ugotovili da so naši spremljevalci letos stari (skupaj, da ne bo pomote) 200 let in da tehtajo kar 330 kg (tudi skupaj). Sledil je nočni pohod s svetilkami. Čeprav jih od soju polne lune morda ne bi potrebovali.

Drugi dan smo si po poznem zajtrku zapolnili s športno rekreativnimi dejavnostmi in osnovami samovarovanja v gorah. Spoznali smo osebno varovalno opremo planinca in njen namen. Posebej smo poudarili smiselnost uporabe zaščitne čelade. Preskusili smo se v vrvni tehniki, se naučili pravilne rabe varovalne opreme saj smo na horizontalni in vertikalni vrvni ograji preskusili delovanje enodelnega varnostnega pasu, samovarovalnega kompleta in funkcijo drsnih vozlov.

Sledil je še sestop v dolino in obisk picerije, med vožnjo domov, kjer smo si nadoknadili izgubljene kalorije.

Vreme je bilo lepo, oskrba in pogoji bivanja v Planinskem domu na Boču zelo dobri in nam gotovo ni žal, da smo preživeli dva nepozabna dneva v objemu neokrnjene narave.

Hvala za poravnavo stroškov prevoza PD Cirkulane, šoli in vsem, ki so tako ali drugače prispevali k izvedbi našega že tradicionalnega dvodnevnega tabora. Za mlade planince smo poskrbeli vodnika PZS Ivo Zupanič in Vili Jurgec, Aljaž Zidanšek ter mentorica Sergeja Perkovič.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik

Pomladanski pohod k sv. Ani na Velikem Vrhu

»Kdaj pa bo kakšen planinski pohod?« je bilo pogosto vprašanje mladih planincev, kakor hitro se je izkazalo, da je pomlad pred vrati. Pa smo jim mentorji pojasnili, da bomo gostili srečanje planinskih skupin MDO Podravja in da se bomo družili z vrstniki iz drugih šol ter se preskusili v zabavnih-športnih igrah in drugih spretnostnih veščinah.

Potem pa je med vsemi, ki smo se angažirali v priprave srečanja »treščilo kot gorjača«, ni prijav – odpade. Ampak mi se ne damo, bomo pa šli sami! In ker je srečanje, hm,… se bomo pa srečali in družili s svojimi povabljenci. Pa smo jih povabili, starše in druge mlajše in starejše sorodnike. Tako se nas je nabralo štirideset, pisana druščina mladih planincev, mentorjev, staršev, starih staršev, bratcev, sestric…, ki smo jo mahnili od obrata ADK v Dolanah na Veliki Vrh k cerkvici sv. Ane.

Na poti smo zapeli ´Vse najboljše za te…´ ustanovnemu članu našega društva Francu, ki je ravno na ta dan vskočil v osmo desetletje.

Pri sv. Ani smo se najprej odpočili, nadomestili energijo s sendvičem iz nahrbtnika. Ni boljšega sendviča, kot je ta. Nato smo se razdelili v štiri skupine, tri tekmovalne in ena največja - navijaška. Mentorica Maja je s svojo ekipo pripravila in izvedla zabavne športne igre. Veliko veselja, tekmovalne vneme, smeha in navdušenega spodbujanja je bilo.

img 20190323 115719

Nekako proti koncu iger se nam je pridružil predsednik društva, ki je pripeljal malico za vse nas ob zaključku iger. Sveže skuhana hrenovka in žemljica je resnično teknila.

Čas v prelepi, prebujajoči se naravi je kar bežal. Malo smo se še družili, naredili skupinsko fotografijo, skrbno pospravili in počistili za seboj in se odpravili nazaj na izhodišče.

Hvala župniji sv. Barbare, da nam je omogočila uporabo prostora in sanitarij. Hvala matičnemu planinskemu društvu za malico in hvala vsem vam, ki ste pomagali pri organizaciji in izvedbi »srečanja.« Verjamem, da bo vsem udeležencem ostalo v lepem spominu.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik

Pohod mladih planincev - Lovrenška jezera

V soboto, 6.10.2018, smo se odpravili na prvi planinski izlet, v sezoni 2018/2019, na Lovrenška jezera.

Lovrenška jezera se nahajajo na visokem barju sredi Pohorja med Roglo in Ribniškim Pohorjem. Manjša jezerca, ki dobivajo vodo le s padavinami obdaja rušje. Jezerca smo si lahko ogledali po z lesom tlakovani stezici, ki nam je omogočila hojo po suhem in ne po močvirju. Na začetku barja pa je razgledni stolp s katerega smo ujeli pogled po Lovrenških jezerih.

Na pot smo se odpravili iz Cirkulan, pred Slovensko Bistrico naložili še zadnjega potnika in se, po skoraj dvourni vožnji, pripeljali na Kočo na Pesku. Pomalicali smo in pot pod noge. Najprej do vodnega zajetja nato preko mostička po prelepi pohorski naravi proti Lovrenškim jezerom. Vreme suho in vetrovno, žal pa oblačno. Ampak petnajst malo manjših in pet malo večjih sončkov to ni čisto nič motilo. Ob občudovanju lepe okolice, občasnem gobarjenju, spoznavanju osnov orientacije, ogledu neokrnjene narave, ki se v tem času preoblači v najlepše barve je čas hitro minil in prišli smo do našega cilja. Ne boste verjeli - prišli smo prej, kot je predviden čas hoje po smerokazih.

img 10181006 110749 3
Foto: Ivo Zupanič, 6.10.2018

Druga malica je še posebej teknila. Ogled stolpa, prebiranje informacijskih tabel, ugotovitev, da smo 1520 m visoko, kakšna skupinska fotografija in ogled jezerc. Res so nekaj posebnega.

Nazaj smo se odpravili po »uri orientacije« v smeri Rogle. Položna, širša in bolj razgledna pot je že malce utrujenim nogam godila. Pot nas je iz gozda pripeljala na jase, ki postanejo v zimskem času smučarsko tekaški tereni in od tod do RTC Rogla. Z ogledom vodnega zajetja, krajšim postanek na terasi brunarice, uničevanjem prebitka energija s krajšim krožnim pohodom do izgubljene vetrovke za vodnika, in veseljem po uspešno opravljeni nalogi smo se odpravili proti domu.

Našo pohodniško sezono bomo nadaljevali v pomladanskih mesecih. Verjamem, da se nam takrat pridruži še kdo.
Ne bi bilo prav, da ne bi izrazil zahvale PD Cirkulane za podporo in pokritje stroška prevoza, hvala Aljažu in Zlatku, vodstvu šole, ter mentoricama mladih planincev Maji in Sergeji.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik

 

Četrtošolka Klara Cestar je našo dogodivščino opisala tako:

V   soboto  6.10.2018, smo se mladi planinci odpravili na lovrenška jezera. Izpred šole Cirkulane smo odšli ob 7.uri zjutraj. Pot nas je peljala mimo Slovenskih Konjic in Zreč. Kombi nas je odložil pred kočo kjer smo pomalicali da smo nabrali moči za vzpon do razglednega stolpa. Po dolgi hoji smo le prišli do stolpa kjer je zelo lep razgled na Lovrenška  jezera. Tam smo si malo oddahnili in fotografirali nato so nas mentorji odpeljali do Lovrenških jezer, kjer je zelo lepo. Po ogledu smo nadaljevali pot do Rogle. Ko smo prišli do Rogle smo že bili malo utrujeni od hoje. Ampak še vedno smo imeli dovolj moči, da smo se igrali na igralih. Po končni igri je prišel kombi in nas  je odpeljal nazaj do šole. Tako se je končala naša  avantura. Polni novega znanja o Lovrenških jezerih smo se vrnili domov. Zelo smo uživali čeprav je bilo malo naporno.

Klara Cestar 4.b

Dvodnevni tabor mladih planincev PD Cirkulane 2018

10 Mladinski PDV petek, 18.5.2018, smo se člani planinskega krožka podali na dvodnevno planinsko dogodivščino na Naravske ledine.

Zgodaj zjutraj, kot se za planince spodobi, smo se pripeljali v smeri Koroške v Slovenj Gradec, Kotlje in od tod do Naravskih ledin. Vse čestitke voznici avtobusa Zlatki, ki nas je varno pripeljala do same koče na višino 1070 m.

Ob prispetju do planinske koče smo lahko le odložili odvečno opremo in se po malici podali raziskovat čudovito neokrnjeno okolico in znamenitosti, ki jih ponuja dežela Kralja Matjaža.

Vremenske napovedi so narekovale, da ni časa za oklevanje in podali smo se osvajat vrha Uršlje gore. Planinska pot je zaradi obilice, od zimskega neurja podrtih smrek – ja moč vetrov je res potrebno spoštovati, bila kar zahtevna, obenem pa toliko bolj atraktivna. Med podrtimi debli, po pohvalno urejenih smernih puščicah, se je bilo zelo zanimivo prebijati. »Ta veliki« smo bili v prednosti kjer je bilo potrebno prestopiti, »ta mali« kjer se je bilo potrebno pripogniti. Par postankov na poti z možnostjo osvežitve je bilo dobrodošlih. In prisopihali smo na vrh Uršlje gore, samo meter manj od 1700 m. To za tako številno in starostno raznoliko skupino ni kar tako.

Obiskali smo planinsko postojanko, si ogledali cerkev sv. Uršule, RTV oddajnik Plešivec, se okrepčali, vpisali v knjigo gostov, žigosali dnevnike. Tudi kakšno roko ali nogo je okrasil odtis žiga. Še fotografiranje, nakup spominka in vrnitev v dolino morda malo prej, kot smo planirali. Črni oblaki so nam požugali: »Hitro v dolino, drugače…!« Ubogali smo jih in njihove deževne kapljice smo začutili tik pred prihodom v kočo. Takrat pa smo se jim, ponosni na svoj podvig, lahko zgolj nasmihali.

Uršlja Gora

Na Uršlji gori, fotograf neznan.

Namestitev v podstreho planinske koče, na skupna ležišča je bila prava dogodivščina. Kar vseh 21 mladih planincev se je razporedilo na skupna ležišča. To je bilo tako super, da si je prenočitev pri njih izprosil še dvaindvajseti. V sosednji sobi sta bili nastanjeni mentorici. Zaradi zasedenosti prostih kapacitet pa so preostali trije mentorji prespali v spalnih vrečah. Skratka, doživetje za vse… preprosto, nepozabno in neprecenljivo.

Sledile so igre na igralih, igriščih in prelepih zelenih ledin ob koči, obilo zabave in smeha in tu in tam vzklik: »Pika stop!« upehanega Aleša, ki je s tem dal znak, da rabi trenutek počitka, ki mu ga igriva mladež v želji, da jih zabava ni rada namenila.

Sledila je odlična večerja za katero sta poskrbela oskrbnika Filip in Sonja in večerna animacija s kvizom. Vsi so zmagali ampak zmagovalna ekipa je bila ena. In na koncu vrhunec večera – odličen ‘štrudl’. Ne, ne in ne! Čeprav je bil res odličen. Najlepši del večera pred spanjem je šele sledil. Najprej ustvarjanje čarobnih fotografij s svetilkami in seveda fotografskimi triki Aljaža in nato nočni sprehod v eno smer z vklopljenimi svetilkami… nazaj pa z izklopljenimi. Ščepec strahu se je že prikradel ampak ekipe, ki drži skupaj in pomaga sočlanu ne more prestrašiti nič.

Umivanje, priprava na nočni počitek…še malo klepetanja in ja… pa je že bujenje drugi dan. Nihče ni nikomur branil želje po tistem najslajšem jutranjem dremuckanju, do zajtrka smo bili vsi nared. Tudi zajtrk je bil zelo okusen in tako okrepčani smo bili nared za še malo jutranjega razgibavanja in nato na dve družabni igri. V prvi smo se do solz nasmejali ob prebiranju vprašanj in odgovorov, pri čemer tako vprašanje kot odgovor izvlečemo in ne vemo komu ga bomo morali postaviti, seveda pa enako velja za odgovor. Sledila je še plesno spretnostna disciplina, kjer je skupina plesala kolo okoli stolov, na katere so se posedli ob prekinitvi »žive glasbe«… kar sploh ne bi bilo težko, če ne bi bil vedno en stol premalo, glede na število sodelujočih.

Čeprav se je nam za trenutek zdelo, da avtobusa, ki pride po nas ni od nikoder, smo ob njegovem prihodu spoznali, da je naše prijetne dogodivščine konec. Pa vseeno še ni bil konec. Sicer ne tako kratka vožnja je hitro minevala in že smo se pripeljali do restavracije, kjer smo si po svojih željah naročili zasluženo kosilo.

Sledila je še vožnja na izhodišče, kjer so otroke že čakali starši. Ni lepšega kot videti zadovoljnega otroka, ki komaj čaka, da se pohvali kaj vse je doživel in starša, ki z veseljem posluša kaj mu njegov nadobudnež želi povedati.

Ob koncu bi se rad zahvalil vsem, ki ste nudili oporo, da smo tabor lahko izpeljali. Hvala PD Cirkulane za plačilo prevoza, hvala staršem, da nam zaupate in usmerjate otroke v zdrav način življenja, ravnateljici za pomoč pri organizaciji tabora in seveda mentoricama Maji in Sergeji, ter planinskima prijateljema Zlatku in Aljažu. Odlična ekipa smo!

Zapisal: Ivo Zupanič

Slike iz tabora

Drugi mediji o nas

Planinski tabor 2018

18. in 19.5.2018 smo se s planinci udeležili planinskega tabora na Naravskih Ledinah. Zjutraj ob sedmih smo se zbrali pred šolo v Cirkulanah. Ko smo se vsi zbrali, smo začeli z našo potjo proti Slovenj gradcu. Po približno dveh urah smo varno prispeli pred kočo, po zaslugi naše šoferke Zlatke.
Po malici smo odložili odvečno prtljago in začeli s potjo na 1699m visoko Uršljo goro, ki je najvzhodnejši karavanški vrh in leži med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem. Med potjo smo se ustavili tudi pri naravnem izviru vode. Po dobri uri in pol smo prispeli na vrh, kjer smo se ob koči in čudovitem razgledu okrepčali z malico. Za spomin smo dobili tudi štampiljko, ki nam jo je učitelj Ivo odtisnil v planinski dnevnik. Potem smo odšli še do oddajnika, kjer nas je naš spremljevalec Aljaž fotografiral. Po fotografiranju smo počasi krenili nazaj proti koči na Naravskih ledinah.
Po pohodu smo imeli prosti čas, ki smo ga lahko izkoristili s športnimi aktivnostmi zunaj koče. Ob šestih je sledila večerja. Ko smo pojedli okusno večerjo je sledil kviz, pri katerem smo se razdelili v štiri skupine in odgovarjali na šaljiva vprašanja iz planinstva in tudi na vprašanja iz drugih področij. Po kvizu smo se odpravili na nočni pohod, kjer smo se naučili kako ravnati v temi brez kakršnekoli svetilke. Ob devetih smo se vrnili v kočo in se pripravili na spanje. Ob desetih so se ugasnile luči in po napornem dnevu smo hitro trdno zaspali.
Naslednje jutro smo se ob sedmih prebudili, se uredili, pospravili sobe in ob osmih odšli na zajtrk. Po zajtrku so sledile razne igre pri katerih smo se zelo zabavali. Zatem smo spakirali svoje stvari in med časom, ko smo čakali na avtobus, smo se lahko gibali okoli koče, igrali športne igre ali počivali v sobi. Okoli dvanajste ure je prispel avtobus, ki nas je odpeljal proti domu. Med potjo smo se ustavili še v piceriji Kuki v Slovenski Bistrici, kjer smo se okrepčali z različnimi dobrotami. Domov smo prišli v popoldanskih urah.
Hvala vsem, ki so organizirali tabor, saj smo se imeli lepo in se naučili ceniti dom.

Lea Finžgar, Kaja Slapničar, 8. a

Tabor na Uršlji gori

Ob 7. uri zjutraj smo se planinci zbrali pred šolo. Sedli smo na avtobus in se odpeljali mimo Slovenj Gradca do koče na Naravskih ledinah. Tam smo pojedli sendviče in se razpakirali. Ko smo bili pripravljeni, smo se odpravili na vrh Uršlje gore. Na vrhu gore je postavljen križ, nižje pa cerkev. Lahko smo si kupili spominke, čokolade, sladkarije, magnete, lučke,… Dobili smo tudi štampiljke. Po opravljenem nakupu smo se vrnili v kočo. Zmenili smo se, da lahko igramo nogomet, se lovimo in še mnogo drugih stvari. Ob šestih smo imeli večerjo, po večerji pa kviz. Bilo je zelo zabavno. Začelo je deževati, a to nas ni ustavilo, da ne bi šli na nočni sprehod. Ta dan je bil čudovit!
Zvečer smo utrujeni legli v postelje in zaspali. Naslednji dan po zajtrku smo imeli različne igre na prostem. Počasi smo se odpravili domov, na poti pojedli pico in se vrnili v Cirkulane.
Bilo mi je zelo lepo in komaj čakam naslednji pohod!

Lucija Žuran, 3. a

Taborjenje

V petek, 18.05.2018, smo se člani planinskega krožka zbrali pred OŠ Cirkulane. Ob 7. uri smo imeli odhod, odpeljali smo se v smeri Koroške na Naravske ledine.
Pot se mi je zdela do cilja dolga. Prispeli smo do koče na Naravskih ledinah. Tam smo odložili odvečno opremo in se hitro odpravili na Uršljo goro, ki meri malo manj kot 1700m. Pot je bila zelo zanimiva in dokaj zahtevna, saj so pot ovirala podrta drevesa. Na gori smo si privoščili malico. Hitro smo se vračali, saj nam je lep razgled dal vedeti da prihaja nevihta. Vrnili smo se nazaj do planinske koče.
Čas do večerje smo zapolnili z raznimi igrami. Po večerji smo nadaljevali z igro. Hitro se je noč spuščala, prižgali smo svetilke in se odpravili na nočni pohod. Del poti smo prehodili brez svetilk. Začutili smo malo strahu, a bila je zanimiva izkušnja. Po dolgem napornem dnevu, se nam je prilegel počitek. Vseh 22 planincev nas je spalo v skupni sobi.
Zjutraj smo si privoščili zajtrk. Po zajtrku smo nadaljevali z zanimivim kvizom in plesom. Čas je hitro minil in že smo zagledali avtobus, kar je pomenilo da je taborjenja konec. Na poti domov smo si privoščili kosilo po lastni želji. Malo utrujeni in polni lepih vtisov smo se vrnili pred šolo, kjer so nas že nestrpno pričakovali starši.
Rad bi se zahvalil PD Cirkulane in mentorjem, da so nam omogočili taborjenje.

Jan Bezjak, 4. b

Pohod mladih planincev na Ravno goro

10 Mladinski PDV sklopu razvejanega izvira reke Bednje se nahaja, najsevernejša planina Hrvatskega Zagorja, Ravna gora. Med planinci se je nekako ustalilo mišljenje, da je Ravna gora samo gorski masiv okoli najvišjega vrha v bližini kapelice Treh kraljev (680m), odnosno med Trakoščanom in rečico Žarovnico čeprav se ve, da zaseda veliko širši prostor.

Za prvi pohod v letošnji sezoni smo mentorji izbrali pohod v sosednjo Hrvaško. Bližina, dobro poznavanje terena in pretekle dobre izkušnje so prispevale k tej izbiri. Po krajši vožnji z avtobusom, prečkanju državne meje na Cvetlinu smo se izkrcali v istoimenskem kraju v samem vznožju Ravne gore od koder se ponudi pogled na markantne Velike pečine.

Ravna Gora Pohod
Foto: Maja Tašner

Pot smo nadaljevali po cesti skozi naselje, nato pa po planinski poti, ki vodi nad vinogradi in nato vijuga po gozdnih vlakah ob stalnem rahlem vzponu. Kaj kmalu smo prišli na jaso pod Pustim duhom od koder smo se usmerili proti kapelici Treh kraljev in od tu do najvišje kote Ravne gore z razglednim stolpom. Spustili smo se še do vzletišča zmajarjev in jadralnih padalcev, se nastavljali sončnim žarkom in nato pohiteli do planinske postojanke Filićev dom. Končno so prišli na vrsto sendviči, če si malce lačen še posebej teknejo.

Žigosanje dnevnikov in še kak žig na roko, igranje na igralih, nastavljanje sončnim žarkom, opazovanje prebujajoče narave, skupinsko fotografiranje… in čas kar odleti. Spet je bilo potrebno na pot. Tokrat spust mimo Pustega duha, proti najvišji točki Velikih pečin imenovanem Križ. Na poti smo veselo pozdravljali nasproti nam sopihajoče planince, ki so nam prijazno vračali pozdrave in nam povedali, da nas je lepo videti. In res je bilo tako. Šestindvajset dobro razpoloženih otrok, ki se odločijo zdravo in koristno preživeti sobotni dopoldan je v današnjih časih res lepo videti.

Tik pred skalnim vrhom Velikih pečin imenovanem Križ, smo odložili palice in opravili pravi mali plezalni podvig. Za ene je bila to prva izkušnja, za tiste mlade planince z daljšim stažem pa zgolj spomin na naše prvo skupno planinarjenje. Vsi smo uspešno priplezali na vrh in nazaj ob povratku. Na vrhu smo spoznali zakaj nosi točka ime Križ – krasi jo razpelo. Občudovali smo prelepo okolico, se poučili kako pomembna je skrb za varnost ob obisku gora in se nato po isti poti vrnili na izhodišče.

Sledil je še spust do naselja in našega avtobusa s katerim smo se odpeljali proti domu povedat kako smo preživeli naš planinski potep.

Bilo je lepo. Hvala PD Cirkulane ureditev in plačilo stroškov prevoza, Zlatku, mentoricama Sergeji in Maji za pomoč pri organizaciji in vodenju pohoda.

Nekaj slik v galeriji

Zapisal: Ivo Zupanič