Dvodnevni tabor mladih planincev PD Cirkulane, 27. in 28. junija 2011

Tokratni cilj dvodnevnega tabora je bil osvojitev vrha Pece. Kordeževa glava bolj znana pod imenom Peca je najvišji vrh pogorja Pece. Nahaja se na meji z Avstrijo nad Mežiško dolino na Koroškem. Slovenci Peco poznamo predvsem zaradi pripovedke o Kralju Matjažu in njegovi votlini na slovenski strani gore.

Ker v bližini Pece ni višjih vrhov je z nje lep razgled. Lepo se vidi bližnja Uršlja gora, Raduha in greben Olševe. Prav tako se vidijo najvišji vrhovi Kamniških in Savinjskih Alp, na severno stran pa se vidijo avstrijske Alpe. Iz Cirkulan smo se odpeljali v ponedeljek ob 8,00 uri v smeri Črna na Koroškem in od tu proti dolini Tople do izhodišča na parkirišču pri rudniku. Prijetna pot nas je vodila skozi gozd do Doma na Peci. Prečili smo dva hudournika, si na poškodovanem delu poti nadeli čelade in oprijeli vrvi tako, da je bilo za poskrbljeno za popolno varnost. Pot, ki se je strmo vzpenjala je zahtevala kar nekaj počitkov. Postanek na planinskem domu pod Peco, ki smo ga dosegli po dobrih štirih urah hoje, je prijal vsem. Po daljšem počitku in okrepčilu iz nahrbtnika smo odložili nepotrebno in se podali na vrh Pece - 2126 mnm.
Pot nas je vodila preko jase do ruševnatega sveta, z prelepim razgledom. Za vsakim postankom je bil naš cilj bližje. Posebej, ko smo ugledali vrh je utrujenost čudežno izginila in prav vsi smo ga osvojili. Kako tudi ne, saj nam je oskrbnik obljubil, da bo vsak, ki bo osvojil vrh dobil za nagrado svojega Kralja Matjaža. Obljubo je tudi izpolnil. Na vrhu bilo potrebno opraviti še vpis v knjigo, narediti skupinsko fotografijo, žigosati Dnevnik mladega planinca, pritisniti še kak žig na roko – kot dokazilo o osvojitvi vrha in potem še najpomembnejše – planinski krst. Pri krstu je vsak dobil svoje planinsko ime in kot je navada, udarce po »tazadnji« z vodniško vrvico. Rabelj je bila učiteljica Maja, botra pa vodnika PZS Vili in Ivo.
Sledil je povratek proti planinskemu domu. Po povratku in namestitvi v sobe je zelo prijala večerja. Po večerji pa večerna animacija z zabavnim kvizom in družabnimi igrami. Potrebno je bilo pokazati veliko spretnosti, splošnega znanja, planinskega znanja… ampak se je splačalo, saj so bile nagrade privlačne, poleg že omenjene skulpture Kralja Matjaža pa so krščenci prejeli še krstni list. Nato pa, ja kaj pa drugega, v sobe in spat.
V torek smo malce poležali in si privoščili pozen zajtrk. Nato smo se odpravili proti dolini mimo votline Kralja Matjaža.
Povratek v dolino je potekal po isti poti kot vzpon, le poškodovanemu delu poti smo se izognili. Ko smo prišli v dolino, smo se razveselili našega šoferja Zvonka, ki je že parkiral na izhodišču in nam je prišel nasproti.
Po preobuvanju, preoblačenju smo zložili našo opremo v prtljažnik in že smo se peljali po dolini Tople proti domu. Na poti smo se ustavili še na pizzi, ki nam je zelo teknila.
Sledila je še vožnja proti domu po dolini reke Drave kjer je vedno kaj zanimivega za ogled. Pot domov je hitro minila, utrujeni ampak zadovoljni in ponosni zaradi osebnega uspeha smo se pripeljali v Cirkulane.

Bilo je zelo lepo. Hvala PD Cirkulane in Občini Cirkulane za podarjeni brezplačni prevoz ter vsem, ki ste tako ali drugače pomagali organizirati našo dvodnevno pustolovščino v gorah.

Zapisal: Ivo Zupanič

Tabor mladinskega odseka 2009

26. in 27. Junija 2009 smo organizirali tabor mladinskega odseka PD Cirkulane. Tokrat smo se podali na potep v Kamniško-Savinjske Alpe. Odhod je bil v petek, 26. junija, izpred šole v Cirkulanah ob 7,00 uri. Z avtobusnim prevozom, ki nam ga je podarila Občina Cirkulane, smo se odpeljali v Logarsko dolino.
Po izkrcanju smo pot nadaljevali po cesti navzgor, ki nas je v 15 minutah pripeljala na planino Podvežak. Nadaljevali smo mimo Leskovškove planote in do Kocbekovega doma na Korošici, kjer smo nastanili.
Sledil je vzpon na vrh Ojstrice, ki pa ga zaradi spoštovanja do narave nismo osvojili. Nekako 150 m pod vrhom smo vodniki zaradi nevihtnih vremenskih razmer pohod prekinili in odredili vrnitev v planinski dom. Tu smo si preostanek časa zapolnili z igrami, zabavnim kvizom… večerjali in prespali.
Naslednji dan, 27. junija, smo po zajtrku zapustili planinski dom in se odpravili na pot čez Prag na Vodotočnik. Vreme nam ni bilo naklonjeno, spremljala sta nas megla in dež. Kljub temu smo se z obilico dobre volje spustili proti dolini Podvežak do našega prevoza. Tu smo se preoblekli, ogreli in vzdušje je bilo spet tisto pravo.
Na poti domov pa smo obiskali še picerijo Afrika, in nadoknadili porabljeno energijo preden smo prišli polni lepih vtisov spet v Cirkulane, kjer so na otroke čakali starši.

Zapisal: Ivo Zupanič

Srečanje predšolskih in šolskih otrok PD MDO Podravja in Pomurja 2009

Pokrajinski odbor mladinskih odsekov MDO Podravja in MDO Pomurja je tudi letos pripravil srečanje za svoje najmlajše člane. Planinsko društvo Cirkulane je prevzelo odgovorno nalogo organizatorja srečanja predšolskih in osnovnošolskih otrok planinskih društev medobčinske organizacije društev Podravja in Pomurja, ki smo ga organizirali po Mustrovi poti.

Odločitev o organizaciji srečanja je »padla« lani novembra na srečanju metrojev in načelnikov mladinskih odsekov, ki ga je organiziralo naše društvo. Če se malce pošalim, smo verjetno omenjeno srečanje tako dobro organizirali, da so si udeleženi zaželeli naše družbe še kdaj. Z gotovostjo pa trdim, da sva takrat s mentorico mladinskega odseka našega društva, Majo Tašner, pregovorno haloško odprtost in gostoljubnost želela pokazati še komu. Predlagala sva pohod po Mustrovi poti. Vedela sva, da lahko računava na Milana Voglarja lastnika Športno rekreacijskega centra Šumica, ki je bil pobude vesel in je aktivno sodeloval pri pripravi srečanja. Nekatere podrobnosti pa smo dorekli še z vodnikom Vladom Fridlom ob pohodu po Mustrovi poti ob kulturnem prazniku.
Nekje vmes smo se srečali Primož, Urška in jaz še na neformalnem sestanku kjer smo »premleli« lansko srečanje in si razdelili naloge za pripravo letošnjega. Saj veste - razpis, promocija, kontaktne osebe, roki za prijavo…

Pa se je začelo. Sobotno jutro, 28. marec 2009. Prvi pohodniki so se prikobacali iz avtobusov kmalu po pol osmi uri. Pravo veselje je bilo pogledati te male zvedave obraze, na katerih se je še poznal primanjkljaj pripadajočega sobotnega poležavanja. A so se kaj hitro razživeli in napolnili okolico z

igrivostjo in navihanostjo. Kakor hitro so se zbrali vsi udeleženci je predsednica našega društva pozdravila prisotne, vodnik Vlado Fridl je podal napotke za pohod, Milan Voglarnekaj osnovnih podatkov o znamenitem rojaku Mikiju Mustru, načelnica mladinskih odsekov MDO Podravje Urška Kocbek pa je v najinem imenu predlagala začetek pohoda. Predlog je bil »soglasno sprejet« in skupine so se odpravile na pohod.

Pohoda so se udeležili predšolski in osnovnošolski otroci Planinskega društva Fram, Akademskega planinskega društva Kozjak iz Maribora, Planinskega društva Hakl iz Svete Trojice, Planinskega društva Gornja Radgona, Planinskega društva Murska Sobota Matica, Planinskega društva Oplotnica in domačega Planinskega društva Cirkulane.

Kljub temu, da je pohod dolg kakšnih sedem kilometrov in da traja več kot dve uri in pol so se mladi nadebudneži pod vodstvom svojih vodnikov, mentorjev, staršev pa še kakšen dedi in babica sta se našla v tej pisani druščini pogumno podali na pot. Ne samo, da so se pogumno podali na pot, vsi so pohod tudi opravili, kljub nekoliko hladnejšemu vetrovnemu dnevu. Ob povratku na zbirališče so žigosali dnevnike, nekateri nabavili ličen vodnik-dnevnik Mustrove poti in si prislužili značko poti. Ogledali so si bogato zbirko stripov, karikatur, pobarvank… avtorja Mikija Mustra o katerem jim je z veseljem veliko povedal Milan Voglar. Druge je zanimala arhitektura brunarice, nekatere razstavljeni predmeti iz življenja haloškega človeka nekoč, tretje pa športni rekviziti, ki jih v rekreacijskem centru Šumica ne manjka.

Po krajšem oddihu in kramljanju pa smo izpeljali še športno-družabne igre, kot si jih je zamislila Silva iz PD Slovenska Bistrica. Otroke smo po žrebu razdelili v skupine s desetimi člani, tako, da so bile ekipe sestavljene iz otrok različnih društev. Sledile so igre: kolona, ki se premika do cilja tako, da držiš predhodnika za gleženj, tisti za tabo pa tebe. Pa prenos kamna na nartu noge do cilja pa skok v daljavo, pri čemer je ob doskoku obvezen Tarzanov krik, na doskok stopi sotekmovalec in skoči naprej…zmaga ekipa, ki naredi najdaljši skok. Seveda je po vsaki tekmi potrebno tudi razglasiti zmagovalca in zmagali so…VSI! Tako je tudi prav.

Čeprav malo utrujeni smo se vendarle morali posloviti, nekatere je čakala še dolga pot proti domu. Verjamem, da smo vsi odnesli iz srečanja lepe spomine in, da se bomo takih srečanj še radi udeleževali. Čeprav organizacija takega srečanja vzame veliko časa in truda in ti naloži breme odgovornosti bomo v društvu zagotovo še pripravljeni kdaj preveti takšno nalogo-kjer je volja tam je pot.

Prav je, da se zahvalim še mojim prijateljem iz Planinskega društva Cirkulane za pomoč, pri organizaciji srečanja. Predsednici društva Darki, za ureditev potrebnih formalnosti in ureditev »okrepčevalnice« na Gradiškem Humu, Slavici in Dragici za pomoč pri razdeljevanju okrepčila. Viliju, Milanu in Jožu za vodenje skupin in seveda Juliji, Klari, Valeriji, Valentini, Deji, Nini, Nuši, Vanji, Primožu, Andreji, Žanu, Petru, Urošu, članom mladinskega odseka, ki ste se udeležili pohoda – bili ste odlična družba.

Zapisal: Ivo Zupanič

Fotografije: Danijel Hengelman

Dvodnevni tabor mladih planincev PD Cirkulane na Stolu 2008

Člani mladinskega odseka Planinskega društva Cirkulane smo prve dni letošnjih šolskih počitnic izkoristili za dvodnevni tabor. Povzpeli smo se na Stol, prespali v Prešernovem domu, se spustili proti Zelenici, obnovili znanje iz planinske orientacije in varovanja v gorah in se seveda ves čas imeli lepo.
V ponedeljek zjutraj, 30. junija 2008, smo se mladi planinci PD Cirkulane s petimi vodniki odpravili na dvodnevni izlet na Stol. Z avtobusom smo se pripeljali do Valvasorjevega doma pod Stolom, kjer smo najprej malicali po naporni vožnji in pred velikim vzponom.
Naša pot je bila malce naporna, ampak tudi poučna in zanimiva. Na poti smo obnovili znanje iz planinske orientacije, videli smo zaščitene rastline, katere smo prej spoznavali le s pomočjo slik. Videli smo kranjsko lilijo, črno murko, planiko in kochov svišč. Vzpenjali smo se zelo hitro, kajti potka je bila strma. Ob vzponu smo občudovali prelep razgled. Pogled je segal vse od Save Dolinke in Bleda, do Triglava. Na poti pa smo izvedeli tudi nekaj zanimivih podatkov o gori Stol. Stol je najvišji vrh Karavank, ki sega v višino 2236 m. Vrh meji s sosednjo Avstrijo. Z vrha vidimo tudi Celovec, Vrbsko jezero, Triglav, Golico, Bled in dosti drugih vrhov in krajev. Ko smo prišli na nadmorsko višino 2193 m, smo zagledali Prešernovo kočo na Stolu, kjer smo pustili našo opremo in se odpravili na vrh.
Z vrha Stola smo se vrnili v kočo, kjer smo imeli nekaj časa zase. Ko se je začelo mračiti, smo odšli na večerjo. Sledil je najzanimivejši del dneva, in sicer zabavni kviz ter planinski krst. Kviz je bil sestavljen iz različnih vprašanj in nalog, tekmovalci smo bili razdeljeni v tri skupine, zmagovalce pa so čakale sladke nagrade. Sledil je planinski krst. Dobili smo planinska imena, rablje in botre, katere smo zbrali sami. Krst je bil sestavljen iz vprašanj in iz udarcev po ta zadnji plati krščenca. Vsak je dobil toliko udarcev, kolikor si jih je zaslužil. Večer je hitro minil tudi brez televizije in računalnika. Nekateri smo si privoščili prečudovit nočni pogled na Bled in okolico, ki je žarela v tisočih lučkah. Večer se je prevesil v čas za umivanje in za spanje. Umivanje je bilo brez pitne in tople vode, ampak pravi planinec tudi to vzdrži in se šele tedaj zave, kako dragocena je voda.
Naslednji dan smo se zbudili v oblačno jutro. Najprej smo se po zajtrku odpravili po melišču v dolino proti koči na Zelenici. Pot navzdol je bila zelo hitra. Na začetku poti smo videli gamsa. Ko smo prispeli na Zelenico, smo imeli kratek počitek, kasneje pa smo obnovili znanje vezanja vozlov in varovanja v planinah. Od Zelenice v dolino nismo imeli več daleč. Hodili smo kakšno uro in prispeli na cilj. Tam nas je že čakal avtobus. Avtobus, s katerim smo se zapeljali proti domu, nam je ustavil še pred pizzerijo, kjer smo se okrepčali z okusno pizzo. Čakal nas je še samo prihod domov. Starši so nas že nestrpno čakali ali pred domovi ali pred šolo. Poslovili smo se še od vodnikov in odhiteli domov. Bilo nam je zelo lepo.

Andreja Glavica, 9. a (2007/2008) OŠ Cirkulane-Zavrč
PD Cirkulane