Dvodnevni tabor mladih planincev PD Cirkulane 2018

V petek, 18.5.2018, smo se člani planinskega krožka podali na dvodnevno planinsko dogodivščino na Naravske ledine.

Zgodaj zjutraj, kot se za planince spodobi, smo se pripeljali v smeri Koroške v Slovenj Gradec, Kotlje in od tod do Naravskih ledin. Vse čestitke voznici avtobusa Zlatki, ki nas je varno pripeljala do same koče na višino 1070 m.

Ob prispetju do planinske koče smo lahko le odložili odvečno opremo in se po malici podali raziskovat čudovito neokrnjeno okolico in znamenitosti, ki jih ponuja dežela Kralja Matjaža.

Vremenske napovedi so narekovale, da ni časa za oklevanje in podali smo se osvajat vrha Uršlje gore. Planinska pot je zaradi obilice, od zimskega neurja podrtih smrek – ja moč vetrov je res potrebno spoštovati, bila kar zahtevna, obenem pa toliko bolj atraktivna. Med podrtimi debli, po pohvalno urejenih smernih puščicah, se je bilo zelo zanimivo prebijati. »Ta veliki« smo bili v prednosti kjer je bilo potrebno prestopiti, »ta mali« kjer se je bilo potrebno pripogniti. Par postankov na poti z možnostjo osvežitve je bilo dobrodošlih. In prisopihali smo na vrh Uršlje gore, samo meter manj od 1700 m. To za tako številno in starostno raznoliko skupino ni kar tako.

Obiskali smo planinsko postojanko, si ogledali cerkev sv. Uršule, RTV oddajnik Plešivec, se okrepčali, vpisali v knjigo gostov, žigosali dnevnike. Tudi kakšno roko ali nogo je okrasil odtis žiga. Še fotografiranje, nakup spominka in vrnitev v dolino morda malo prej, kot smo planirali. Črni oblaki so nam požugali: »Hitro v dolino, drugače…!« Ubogali smo jih in njihove deževne kapljice smo začutili tik pred prihodom v kočo. Takrat pa smo se jim, ponosni na svoj podvig, lahko zgolj nasmihali.

Na Uršlji gori, fotograf neznan.

Namestitev v podstreho planinske koče, na skupna ležišča je bila prava dogodivščina. Kar vseh 21 mladih planincev se je razporedilo na skupna ležišča. To je bilo tako super, da si je prenočitev pri njih izprosil še dvaindvajseti. V sosednji sobi sta bili nastanjeni mentorici. Zaradi zasedenosti prostih kapacitet pa so preostali trije mentorji prespali v spalnih vrečah. Skratka, doživetje za vse… preprosto, nepozabno in neprecenljivo.

Sledile so igre na igralih, igriščih in prelepih zelenih ledin ob koči, obilo zabave in smeha in tu in tam vzklik: »Pika stop!« upehanega Aleša, ki je s tem dal znak, da rabi trenutek počitka, ki mu ga igriva mladež v želji, da jih zabava ni rada namenila.

Sledila je odlična večerja za katero sta poskrbela oskrbnika Filip in Sonja in večerna animacija s kvizom. Vsi so zmagali ampak zmagovalna ekipa je bila ena. In na koncu vrhunec večera – odličen ‘štrudl’. Ne, ne in ne! Čeprav je bil res odličen. Najlepši del večera pred spanjem je šele sledil. Najprej ustvarjanje čarobnih fotografij s svetilkami in seveda fotografskimi triki Aljaža in nato nočni sprehod v eno smer z vklopljenimi svetilkami… nazaj pa z izklopljenimi. Ščepec strahu se je že prikradel ampak ekipe, ki drži skupaj in pomaga sočlanu ne more prestrašiti nič.

Umivanje, priprava na nočni počitek…še malo klepetanja in ja… pa je že bujenje drugi dan. Nihče ni nikomur branil želje po tistem najslajšem jutranjem dremuckanju, do zajtrka smo bili vsi nared. Tudi zajtrk je bil zelo okusen in tako okrepčani smo bili nared za še malo jutranjega razgibavanja in nato na dve družabni igri. V prvi smo se do solz nasmejali ob prebiranju vprašanj in odgovorov, pri čemer tako vprašanje kot odgovor izvlečemo in ne vemo komu ga bomo morali postaviti, seveda pa enako velja za odgovor. Sledila je še plesno spretnostna disciplina, kjer je skupina plesala kolo okoli stolov, na katere so se posedli ob prekinitvi »žive glasbe«… kar sploh ne bi bilo težko, če ne bi bil vedno en stol premalo, glede na število sodelujočih.

Čeprav se je nam za trenutek zdelo, da avtobusa, ki pride po nas ni od nikoder, smo ob njegovem prihodu spoznali, da je naše prijetne dogodivščine konec. Pa vseeno še ni bil konec. Sicer ne tako kratka vožnja je hitro minevala in že smo se pripeljali do restavracije, kjer smo si po svojih željah naročili zasluženo kosilo.

Sledila je še vožnja na izhodišče, kjer so otroke že čakali starši. Ni lepšega kot videti zadovoljnega otroka, ki komaj čaka, da se pohvali kaj vse je doživel in starša, ki z veseljem posluša kaj mu njegov nadobudnež želi povedati.

Ob koncu bi se rad zahvalil vsem, ki ste nudili oporo, da smo tabor lahko izpeljali. Hvala PD Cirkulane za plačilo prevoza, hvala staršem, da nam zaupate in usmerjate otroke v zdrav način življenja, ravnateljici za pomoč pri organizaciji tabora in seveda mentoricama Maji in Sergeji, ter planinskima prijateljema Zlatku in Aljažu. Odlična ekipa smo!

Zapisal: Ivo Zupanič

Slike iz tabora

Drugi mediji o nas

Planinski tabor 2018

18. in 19.5.2018 smo se s planinci udeležili planinskega tabora na Naravskih Ledinah. Zjutraj ob sedmih smo se zbrali pred šolo v Cirkulanah. Ko smo se vsi zbrali, smo začeli z našo potjo proti Slovenj gradcu. Po približno dveh urah smo varno prispeli pred kočo, po zaslugi naše šoferke Zlatke.
Po malici smo odložili odvečno prtljago in začeli s potjo na 1699m visoko Uršljo goro, ki je najvzhodnejši karavanški vrh in leži med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem. Med potjo smo se ustavili tudi pri naravnem izviru vode. Po dobri uri in pol smo prispeli na vrh, kjer smo se ob koči in čudovitem razgledu okrepčali z malico. Za spomin smo dobili tudi štampiljko, ki nam jo je učitelj Ivo odtisnil v planinski dnevnik. Potem smo odšli še do oddajnika, kjer nas je naš spremljevalec Aljaž fotografiral. Po fotografiranju smo počasi krenili nazaj proti koči na Naravskih ledinah.
Po pohodu smo imeli prosti čas, ki smo ga lahko izkoristili s športnimi aktivnostmi zunaj koče. Ob šestih je sledila večerja. Ko smo pojedli okusno večerjo je sledil kviz, pri katerem smo se razdelili v štiri skupine in odgovarjali na šaljiva vprašanja iz planinstva in tudi na vprašanja iz drugih področij. Po kvizu smo se odpravili na nočni pohod, kjer smo se naučili kako ravnati v temi brez kakršnekoli svetilke. Ob devetih smo se vrnili v kočo in se pripravili na spanje. Ob desetih so se ugasnile luči in po napornem dnevu smo hitro trdno zaspali.
Naslednje jutro smo se ob sedmih prebudili, se uredili, pospravili sobe in ob osmih odšli na zajtrk. Po zajtrku so sledile razne igre pri katerih smo se zelo zabavali. Zatem smo spakirali svoje stvari in med časom, ko smo čakali na avtobus, smo se lahko gibali okoli koče, igrali športne igre ali počivali v sobi. Okoli dvanajste ure je prispel avtobus, ki nas je odpeljal proti domu. Med potjo smo se ustavili še v piceriji Kuki v Slovenski Bistrici, kjer smo se okrepčali z različnimi dobrotami. Domov smo prišli v popoldanskih urah.
Hvala vsem, ki so organizirali tabor, saj smo se imeli lepo in se naučili ceniti dom.

Lea Finžgar, Kaja Slapničar, 8. a

Tabor na Uršlji gori

Ob 7. uri zjutraj smo se planinci zbrali pred šolo. Sedli smo na avtobus in se odpeljali mimo Slovenj Gradca do koče na Naravskih ledinah. Tam smo pojedli sendviče in se razpakirali. Ko smo bili pripravljeni, smo se odpravili na vrh Uršlje gore. Na vrhu gore je postavljen križ, nižje pa cerkev. Lahko smo si kupili spominke, čokolade, sladkarije, magnete, lučke,… Dobili smo tudi štampiljke. Po opravljenem nakupu smo se vrnili v kočo. Zmenili smo se, da lahko igramo nogomet, se lovimo in še mnogo drugih stvari. Ob šestih smo imeli večerjo, po večerji pa kviz. Bilo je zelo zabavno. Začelo je deževati, a to nas ni ustavilo, da ne bi šli na nočni sprehod. Ta dan je bil čudovit!
Zvečer smo utrujeni legli v postelje in zaspali. Naslednji dan po zajtrku smo imeli različne igre na prostem. Počasi smo se odpravili domov, na poti pojedli pico in se vrnili v Cirkulane.
Bilo mi je zelo lepo in komaj čakam naslednji pohod!

Lucija Žuran, 3. a

Taborjenje

V petek, 18.05.2018, smo se člani planinskega krožka zbrali pred OŠ Cirkulane. Ob 7. uri smo imeli odhod, odpeljali smo se v smeri Koroške na Naravske ledine.
Pot se mi je zdela do cilja dolga. Prispeli smo do koče na Naravskih ledinah. Tam smo odložili odvečno opremo in se hitro odpravili na Uršljo goro, ki meri malo manj kot 1700m. Pot je bila zelo zanimiva in dokaj zahtevna, saj so pot ovirala podrta drevesa. Na gori smo si privoščili malico. Hitro smo se vračali, saj nam je lep razgled dal vedeti da prihaja nevihta. Vrnili smo se nazaj do planinske koče.
Čas do večerje smo zapolnili z raznimi igrami. Po večerji smo nadaljevali z igro. Hitro se je noč spuščala, prižgali smo svetilke in se odpravili na nočni pohod. Del poti smo prehodili brez svetilk. Začutili smo malo strahu, a bila je zanimiva izkušnja. Po dolgem napornem dnevu, se nam je prilegel počitek. Vseh 22 planincev nas je spalo v skupni sobi.
Zjutraj smo si privoščili zajtrk. Po zajtrku smo nadaljevali z zanimivim kvizom in plesom. Čas je hitro minil in že smo zagledali avtobus, kar je pomenilo da je taborjenja konec. Na poti domov smo si privoščili kosilo po lastni želji. Malo utrujeni in polni lepih vtisov smo se vrnili pred šolo, kjer so nas že nestrpno pričakovali starši.
Rad bi se zahvalil PD Cirkulane in mentorjem, da so nam omogočili taborjenje.

Jan Bezjak, 4. b

Pohod mladih planincev na Ravno goro

V sklopu razvejanega izvira reke Bednje se nahaja, najsevernejša planina Hrvatskega Zagorja, Ravna gora. Med planinci se je nekako ustalilo mišljenje, da je Ravna gora samo gorski masiv okoli najvišjega vrha v bližini kapelice Treh kraljev (680m), odnosno med Trakoščanom in rečico Žarovnico čeprav se ve, da zaseda veliko širši prostor.

Za prvi pohod v letošnji sezoni smo mentorji izbrali pohod v sosednjo Hrvaško. Bližina, dobro poznavanje terena in pretekle dobre izkušnje so prispevale k tej izbiri. Po krajši vožnji z avtobusom, prečkanju državne meje na Cvetlinu smo se izkrcali v istoimenskem kraju v samem vznožju Ravne gore od koder se ponudi pogled na markantne Velike pečine.

Foto: Maja Tašner

Pot smo nadaljevali po cesti skozi naselje, nato pa po planinski poti, ki vodi nad vinogradi in nato vijuga po gozdnih vlakah ob stalnem rahlem vzponu. Kaj kmalu smo prišli na jaso pod Pustim duhom od koder smo se usmerili proti kapelici Treh kraljev in od tu do najvišje kote Ravne gore z razglednim stolpom. Spustili smo se še do vzletišča zmajarjev in jadralnih padalcev, se nastavljali sončnim žarkom in nato pohiteli do planinske postojanke Filićev dom. Končno so prišli na vrsto sendviči, če si malce lačen še posebej teknejo.

Žigosanje dnevnikov in še kak žig na roko, igranje na igralih, nastavljanje sončnim žarkom, opazovanje prebujajoče narave, skupinsko fotografiranje… in čas kar odleti. Spet je bilo potrebno na pot. Tokrat spust mimo Pustega duha, proti najvišji točki Velikih pečin imenovanem Križ. Na poti smo veselo pozdravljali nasproti nam sopihajoče planince, ki so nam prijazno vračali pozdrave in nam povedali, da nas je lepo videti. In res je bilo tako. Šestindvajset dobro razpoloženih otrok, ki se odločijo zdravo in koristno preživeti sobotni dopoldan je v današnjih časih res lepo videti.

Tik pred skalnim vrhom Velikih pečin imenovanem Križ, smo odložili palice in opravili pravi mali plezalni podvig. Za ene je bila to prva izkušnja, za tiste mlade planince z daljšim stažem pa zgolj spomin na naše prvo skupno planinarjenje. Vsi smo uspešno priplezali na vrh in nazaj ob povratku. Na vrhu smo spoznali zakaj nosi točka ime Križ – krasi jo razpelo. Občudovali smo prelepo okolico, se poučili kako pomembna je skrb za varnost ob obisku gora in se nato po isti poti vrnili na izhodišče.

Sledil je še spust do naselja in našega avtobusa s katerim smo se odpeljali proti domu povedat kako smo preživeli naš planinski potep.

Bilo je lepo. Hvala PD Cirkulane ureditev in plačilo stroškov prevoza, Zlatku, mentoricama Sergeji in Maji za pomoč pri organizaciji in vodenju pohoda.

Nekaj slik v galeriji

Zapisal: Ivo Zupanič

Jesenski pohod na Donačko goro

Če držijo vremenske napovedi se jesen preveša v zimo in se nam obeta hladen val. Razlog več, da smo se z mladimi planinci odločili ujeti, morda še zadnjo, jesensko soboto za pohod. Imeli smo srečo, narava nam je poklonila čudovit jesenski dan, ki ni skoparil z čudovitimi barvami, ki so se ponujale na ogled okrepljene s sončnimi žarki.

Je že res, da smo planirali obiskati Lovrenška jezera, pa smo ob zbiranjem informacij izvedeli, da so tam na višin nad 1500 m vremenske razmere precej manj prijazne. Sklicali smo kratek sestanek in se zedinili, da gremo raje na Donačko goro.

Pot nas je vodila iz Cirkulane v Žetale v Pridno vas, kjer smo izstopili iz avtobusa. Po kratkih napotkih smo jo mahnili do planinske postojanke Rudijev dom, kjer smo žigosali dnevnike, pomalicali in se odpravili na vrh Donačke gore. Serpentinasta pot je strma, zahteva pazljivost ampak vsi smo zadovoljni in ponosni prisopihali na vrh. Od tu smo si razgledali okolico. Kamniško-Savinjske Alpe so se zdele le korak od nas, pogledi na Haloze in Pohorje so kar žareli v jesenskih barvah… Na vrhu smo naredili smo še skupinsko fotografijo, se vpisali v knjigo, žigosali dnevnike, obudili kak spomin na pomladanski pohod, ko vreme ni bilo tako prijazno in se odpravili nazaj do planinske postojanke.

Foto: Ivo Zupanič

V Rudijevem domu in okolici smo se spočili, sprostili, privoščili kakšno pijačo ali kupili spominek. Nato smo se odpravili proti izhodišču, kjer nas je čakal naš avtobus, s prijaznim šoferjem, ki nam je vozilo parkiral nekoliko višje in nam s tem prihranil nekaj poti.

Vožnja proti domu je hitro minila. Pred šolo so večino že čakali starši, ki so za otroke, bogatejše za eno lepo izkušnjo odpeljali domov.

Hvala PD Cirkulane za organizacijo in pokritje stroškov prevoza, Sergeji, Zlatku in Aljažu za pomoč pri vodenju pohoda. Bilo je lepo. Verjamem, da se bomo tako prijetno družili še velikokrat.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda

Dvodnevni tabor mladih planincev PD Cirkulane - Velika Planina

V petek, 16.6.2017, smo se s člani planinskega krožka podali na dvodnevno planinsko dogodivščino na Veliko Planino. Ob 7.30 uri smo se odpeljali v smeri proti Mozirju, Staremu gradu v Podvolovljek od koder smo nadaljevali peš na Veliko Planino. Drugi dan, 17.6.2017, smo se vrnili iz izhodišča čez Luče, se okrepčali v restavraciji Afrika in se zadovoljni vrnili domov.

Na poti do Domžalskega doma na Veliki Planini nas je spremljalo sončno vreme tako da smo uživali v počasni hoji z veliko postanki na katerih smo si razgledali okolico, pastirske stane, krave in teličke ter uživali v neokrnjeni naravi. Ob prispetju do planinskega doma, smo pomalicali, se namestili v triposteljne sobe odložili odvečno opremo in se namenili narediti prvi pohod. Ker je nastala ploha z dežjem in točo smo ga zamaknili za eno uro. Vreme se je v tem času zjasnilo in podali smo se raziskovat čudovito neokrnjeno okolico in znamenitosti, ki jih ponuja Velika Planina. Pastirsko naselje velja za enega redkih ohranjenih naselij te velikosti v Evropi. Prepoznavno je po svoji tipični arhitekturi, ki predstavlja nekakšen simbol Velike Planine.



Najprej smo se podali do kapelice Marije snežne od tod pogledali proti najvišji točki Velike Planine 1668 m k kateri smo nadaljevali pot. Vrh smo dosegli in si ogledali vetrovnico s pomočjo katere smo izvedeli katere vrhove Kamniško-Savinjskih Alp vidimo. Spet so se zbrali oblaki in ploha nas je pregnala nazaj v planinski dom, kjer smo se preoblekli in dali sušit mokra oblačila. Okoli doma in predvsem na igralih smo spet veselo uživali, saj je spet posijalo Sonce.

Preostanek dneva smo izkoristili še za razgledovanje okolice doma, in že je sledila okusna večerja. Po večerji smo se poučili o varnosti v gorah, se poskusili v vozlanju vodniških vrvic, spoznavali planinske vozle, in si organizirali večerno animacijo z družabno-socialnimi igrami.

Po večerni animaciji pa smo se podali na krajši nočni pohod z baterijskimi svetilkami. Po vrnitvi pa k zasluženemu počitku, do naslednjega jutra.

Po bujenju in vseh potrebnih jutranjih opravilih smo pozajtrkovali in se odpravili do roba planine, kjer smo v občasno meglenem jutru opazovali in prepoznavali planinsko cvetje, občudovali govedo, naredili kakšno spominsko sliko… ob vrnitvi v dom pa pospravljanje sob in spoznanje, da je s planin potrebno odnesti vse smeti, ki smo jih prinesli s seboj.

Sledil je še spust v dolino do našega prevoza in vožnja proti domu. Držali smo obljubo in tabor izpeljali v vsakem vremenu. Čeprav nam je prvi dan malo ponagajal dež, smo bogatejši za izkušnjo o nepredvidljivosti vremena v gorah in o nujnosti upoštevanja navodil vezanih na opremljenost udeležencev.

Bilo je zelo lepo, hvala PD Cirkulane za poravnavo stroškov prevoza in pice na poti domov, Zlatku, Janji in Nini za pomoč pri vodenju in izvedbi tabora.

Zapisal: Ivo Zupanič

Slike s tabora 2017