Zimski pohod na Triglav 2017

Tudi letos smo, po načrtu izvedli zimski pohod na najvišji slovenski vrh- Triglav. Na pot smo se odpravili v soboto, 1. aprila ob zelo zgodnjih jutranjih urah, saj smo goro želeli osvojiti in sestopiti z nje v enem dnevu. V Slovenski Bistrici smo se že ob 1.00 uri zbrali Vili, Stanko, Matic in jaz, v Polzeli pa se nam je priključil še član PD Polzela Mirko.

Triglav April

Zgodaj smo prispeli na parkirišče, malo naprej od Kovinarske koče na Krmi, in se ob prihodu začudili številnim parkiranim avtomobilom. V svetlobi avtomobilskih žarometov smo se pripravili za pot in si nadeli opremo ter ob 3:45 krenili proti Triglavskemu domu na Kredarici. Pot nas je vodila skozi močno poraščen gozd. V soju naglavnih luči smo si ogledovali še zaspano gorsko rastlinje in zaprte cvetove teloha. Kmalu se je pot pričela vzpenjati, prekrita je bila s fino zamrznjenim snegom. Po dveh urah hoje smo prispeli do pastirskega stana Prgarca in si privoščili kratko pavzo. Kmalu za tem se je na vzhodu pričelo daniti in sonce je odelo okoliške vrhove v zlato-oranžno barvo. Sledil je še zadnji dolg zasneženi vzpon in po 4,5 urah smo dosegli našo najvišjo slovensko planinsko postojanko-Triglavski dom. Pomalicali smo, se okrepčali ter si nadeli vso potrebno tehnično opremo in se podali proti vrhu Triglava. Pot sicer ni bila tako močno zasnežena kot ob lanskem vzponu, vendar večjih težav, razen sunkovitega vetra, ni bilo. Po približno dveh urah smo dosegli naš cilj-vrh Triglava. Aljažev stolp je ponosno stal, zasut s snegom vse do polovice. Segli smo si v roke, sledilo je fotografiranje in razgledovanje po okoliških vrhovih. Kmalu smo se odpravili nazaj proti Kredarici. Snežne razmere so se kar precej poslabšale, zato smo stopali in plezali previdneje. Po cca dveh urah smo sestopili nazaj do Kredarice in si vzeli daljšo pavzo, kjer smo žal izvedeli za tragično nesrečo planinca, ki je omahnil v globino pod Malim Triglavom. Zaradi ropotanja helikopterja in močnega vetra smo se odločili, da se odpravimo v dolino. Sneg se je kar precej ojužil, zato je bila pot napornejša. Ponekod se je prediralo do kolen, ponekod tudi višje, zato padci na zadnjico niso bili redkost, so pa nas nasmejali. Hitro smo prispeli nazaj do pasu borovcev in spet v gozdni pas, kjer so cvetovi teloha še iskali zadnje večerne sončne žarke. Pri kombiju smo se preoblekli v suha oblačila in se odpravili proti domu. Vmes smo na mojo pobudo zavili še na pico v vsem že znano gostilnico, zatem pa na pot in domov.

Čeprav je tragična nesreča poskrbela za grenak priokus našega izleta, nas je hkrati opomnila, da je do gora treba imeti spoštovanje, predvsem v zimskih razmerah.

Napisal: Aljaž Zidanšek

Slike iz pohoda