Dvodnevni pohod na Jalovec 2645

Planinci planinskega društva Cirkulane smo se prejšnjo soboto in nedeljo podali na, nam do tedaj še neznan, Jalovec. Odhod je bil v soboto, 8.7.2017, ob 5.00 izpred šole v Cirkulanah. Pot nas je vodila skozi Apače, Kidričevo in do Slovenske Bistrice, kjer smo pobrali še  zadnja dva udeleženca pohoda. Nato smo nadaljevali po avtocesti do Domžal in po 'naši' bližnjici preko Brnika v Krajnsko Goro in naprej do Vršiča. Ob prispetju smo se opremili in pričeli naš pohod.

S parkirišča na desni strani smo nadaljevali po markirani pešpoti, ki nas je po nekaj korakih pripeljala ob vznožje melišča. Tu je pot zavila nekoliko v levo in se je začela postopoma spuščati ob vznožju skalnih pečin. Sprva še razgledna pot se je nadaljevala s prečenjem po bolj strmih pobočjih.
Na dveh nekoliko težjih prehodih so nam bila v pomoč varovala. Potem se je pot začela strmo spuščati tako, da smo že pomislili, da bo nas pripeljala nazaj v dolino. Po počitku in malici smo se odločili, da pot nadaljujemo desno proti Jalovcu.

Vzpon smo nadaljevali po poti skozi postopoma vse bolj redek gozd, ki postaja strma, a lepo razgledna. Imeli smo že nekaj prehojenih ur za sabo, ko naš najmlajši udeleženec pove da ima žulj na nogi. Oskrbeli smo žulj in tako v že oblačnem vremenu nadaljevali proti vrhu. Preseneti nas sodra, nato pa ploha, ki je za nekaj ur prehitevala napoved. Kljub temu smo nadaljevali, vreme se je po pol ure izboljšalo in sonce nas je spet razveselilo tik pod skalami. Nadeli smo si potrebno varovalno opremo in nadaljevali po deloma varovani zelo zahtevni poti. Bila je tehnično in kondicijsko zelo zahtevna, prepadna… potrebna je bila zbranost - prava kalvarija. Presenetilo nas je, da ni bilo nobenega varovanje, kjer bi ga najbolj potrebovali. Po dobrih petih urah nam je uspelo osvojiti vrh Jalovca (2645 m).
Jalovec

Po poti do samega vrha smo kljub naporom občudovali gorsko cvetje, rastline, uživali v razgledih. Ves čas pa smo delali atraktivne posnetke na poti in seveda tudi iz vrha Jalovca. Delček tega lahko vidite v galeriji slik pohoda.

Sledil je počitek, potrebno se je bilo tudi okrepčati saj nas je čakal sestop. Po fotografiranju in počitku smo nadaljevali s sestopom deloma po isti poti, potem se je pot odcepila in usmerili smo se proti zavetišču pod Špičko. Spust po skopo varovani poti je bil zelo zahteven. Zaradi tega je bil počasen, kot prava ekipa smo pomagali drug drugemu moralno, kakor tudi z tehničnimi nasveti.

Po vseh naporih, smo po dobrih enajstih urah zadovoljni, polni vtisov in občutkov prišli v varno zavetje zavetišča pod Špičko. Sledila je namestitev, urejanje, večerja, klepet in zaslužen počitek. Noč je hitro minila. Jutro v gorah je vedno čudovito, po nekaj narejenih posnetkih je sledil zajtrk. Bili smo veseli, da smo premagali tako tehnično in kondicijsko zahtevno turo. Čakal nas je še sestop po manj zahtevni poti do izhodišča.
Po krajšem posvetu in pogovorom z skrbnikom in skrbnico smo se odločili da sestopimo v Trento. Pot in iz Trente do Vršiča pa naredimo z redno avtobusno linijo. S tem smo ugodili tudi našemu Aljažu.

Po treh urah smo že bili v dolini. Pot smo nadaljevali proti izviru Soče do Kekčeve domačije in v zadnjem hipu ujeli avtobus s katerim smo nadaljevali do Vršiča. Končno smo sedli v kombi in nadaljevali proti Ruski kapelici nato še v znano restavracijo našega domačina kjer smo se okrepčali.

Bili smo zadovoljni, varno smo prispeli domov, po mojem mnenju ene izmed najzahtevnejših tur našega društva. Še enkrat hvala vsem. Varen korak vam želim na vseh naših pohodih, ki prihajajo.

Napisal: Vili Jurgec

Slike iz pohoda