Pohod na Mangart (2679 m)

Planinci PD Haloze in PD Cirkulane smo se 14. oktobra skupaj podali na četrti najvišji vrh v Sloveniji, ki leži v Julijskih Alpah. Mangart zame eden najljubših vrhov in hkrati zelo dostopen vrh, saj že v pičlih 2 urah dosežeš sam vrh. Mangart je naziv za gorovje med dolino potoka Koritnice in Mangartsko dolino. Pogorje je zgrajeno največ iz triasnih in jurskih apnencev. Mangart je edino nahajališče rastlin: plazeča sretena, islandska potočarka, pelin in bilnice. Prvi vzpon na Mangart je opravil naravoslovec Jožef Hohenwart leta 1794. Na vrhu stoji velik križ, ki je simbol tega vrha in zame eden najlepših.
Naša ekipa se je zjutraj ob 5 uri odpravila s kombijem v smer Krajnske gore in nato proti Ratečam v Italijo. Zapeljemo se na Mangartsko sedlo, ki leži na višini 2050m. Malce skeptični smo bili glede te ceste saj so vladale že zimske razmere in nismo imeli pravega podatka glede te ceste ali je odprta in če je možen dostop na sedlo. Vremenska napoved za ta dan je bila čudovita, tako da smo se ravno zaradi tega odločili povzpeti na četrti najvišji vrh v Sloveniji. Do sedla se peljemo po serpentinasti ozki cesti, ki ima tudi nekaj tunelov. Na sedlu parkiramo, se pripravimo, nekateri na hitro zaužijemo kakšen sendvič in se podamo proti razglednemu travniškemu grebenu. Od tu naprej postane pot malce bolj strma, že po 30 min nas pripelje do razpotja, kjer se pot razcepi na dva dela – italijansko in slovensko pot. Italijanska pot velja za malce lažje dostopno kot slovenska. Naša vodnika se odločita za italijansko pot.

img 0839

Pot postane bolj strma in nas pripelje do gladke skalne plošče, kjer so nam v pomoč jeklenice, vendar so zaradi zaplate snega skrite. Zaplato snega in ledu previdno prečimo z pomočjo vodnikov. Malce strahu nam je resnično vcepila ta zaledenela pot in hkrati ljudje, ki so se vračali nazaj. V nadaljevanju dosežemo jugovzhodno stran gore, kjer so razmere za vzpon bistveno boljše. Tu ponovno stopimo na slovensko stran in nadaljujemo desno v smeri vrha. Višje prečimo še eno grapo, nato pa se začnemo vzpenjati bolj po strmem in padajočemu kamenju izpostavljenem pobočju, še par minut in smo na vrhu. Eden naših pohodnikov se je odločil da bo šel po slovenski poti, ki je tehnično bolj zahtevna. Veseli smo bili ko se nam je kmalu pridružil na vrhu Mangarta. Pot je možno v normalnih razmerah prehoditi v 2 urah, nam jo je uspelo zaradi snega in zaplat v 2,5 urah. Prečudovit dan nam je omogočil razgled na vse konce sveta, razgledali smo se tudi lahko na Veliki Klek v Avstriji, Jalovec, Triglav, Bavški Grintavec- takšnega razgleda že dolgo ni bilo. Po daljšem postanku na vrhu, začnemo počasi sestopati. Tista zaplata na severni strani je malce težavna, zato je potrebna previdnost. Uspe se nam vsem varno vrniti do sedla. Hvaležni smo bili našima vodnikoma, da sta nas uspela motivirati in varno pripeljati v dolino.
Sedaj pa na triurno pot nazaj na Štajersko, med potjo pa še okrepčilo v eni izmed gostišč, kjer lahko zaužijemo nekaj toplega in poklepetamo o prečudovitem pohodu. Naš Vili nas je lepo pripeljal do cilja in hvaležni smo mu za varno vožnjo. Naše druženje smo zaključili z lepimi vtisi, čeprav malce utrujeni od dolge vožnje. Nekateri so Mangart obiskali prvič, nekateri pa smo se že nanj povzpeli nekajkrat. Drugo leto se bomo spet skupaj podali na kakšen zanimiv pohod.

Zapisala: Majda Forstnerič (PD Haloze)
Povezava na galerijo slik pohoda