Zimski pohod na Grintovec – 2558 m

Kot je bilo po programu, smo se planinci PD Cirkulane v soboto, 23. 2. 2019, v ranih jutranjih urah podali na pot iz Cirkulan do Kamniške Bistrice. Do Kamniške Bistrice zato, ker je bil letos spet naš izbranec sam prvak Grintovec (2558 m). To je lep, piramidast vrh, dobro viden iz Ljubljanske kotline. Tako v kopnem kot v snegu velja za enega najbolj obiskanih planinskih ciljev. Najlažji pristop na vrh vodi z južne strani iz Kamniške Bistrice čez Kokrsko sedlo in poteka v smeri kopne poti. V snegu je vzpon "kondicijsko" zelo naporen, saj je višinska razlika od Doma v Kamniški Bistrici do vrha 1958 m.
Ne glede na zahtevnost se nas je na ta vzpon podalo pet planincev, in sicer štirje člani našega društva in članica sosednjega PD Naveza iz Vidma pri Ptuju. Po cesti, ki je bila prevozna, smo se pripeljali do spodnje postaje tovorne žičnice in s tem prihranili ali pridobili 300 višinskih metrov. Tu smo zavili levo navzgor skozi bukov gozd. Pot nas je peljala naprej po poti, kjer smo se skoraj naravnost vzpenjali proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu, kjer vodi tudi pot v letnih razmerah, vendar s to razliko, da poleti pot vijuga proti vrhu. Kljub vetrovnemu vremenu je bilo vzdušje zelo dobro, tako da smo v dobrih treh urah in pol premagali pot do Cojzove koče.
Namen je bil, da se po tej poti vsi skupaj tudi vračamo nazaj v dolino, a usoda je bila tokrat drugačna. Sledil je počitek in čas za okrepitev v zimski sobi Cojzove koče. Po krajšem počitku je bil čas za nadaljevanje vzpona na vrh Grintovca. Padla je odločitev, da se dva člana naše odprave zaradi močnega vetra vračata nazaj v Kamniško Bistrico in nas tam počakata, ostali trije pa smo se podali na vzpon proti vrhu. Močno je pihalo že pri Cojzovi koči, a ko smo se vzpenjali proti vrhu so bili občasno močnejši sunki vetra. Dobro smo napredovali in dokaj hitro premagovali trenutne razmere. Za nami so se vzpenjali posamezniki in manjše skupine planincev. Vzpenjala se je tudi večja skupina planincev iz sosednje Hrvaške, in sicer iz PDS Velebit.
Bližali smo se vrhu, a sunki vetra so bili vedno močnejši. Bili smo že na višini približno 2360 - 2400 m.n.v., ko smo se odločili, da odnehamo zaradi vedno močnejših sunkov vetra. Sledil je spust proti Cojzovi koči. Po nekaj metrih spusta je prišlo do neljubega dogodka. Sunki vetra so bili zelo močni, tako da me je sunek prevrnil in prišlo je do zdrsa. Začel sem drseti proti prepadu, na kar sem se z nekaj sreče in znanjem, ki sem ga pridobil v vseh teh letih hoje v gore, zaustavil s cepinom. Kljub dobri opremi in dobri kondiciji, je prišlo do poškodbe glave, ramena in kolena.
Oskrbeli so me člani PDS Velebit in me s spremstvom v navezi varno pospremili do Cojzove koče na Kokrskem sedlu. Tam so me prevzeli člani GRZS iz Kranja, me oskrbeli, pomirili bolečine z zdravili ter me pripravili za transport s helikopterjem. V spremstvu GRZS sem nadaljeval pot do mesta, kjer bi naj helikopter spustil vrv z reševalcem, a kljub trem poskusom, zaradi sunkov vetra, ni bil uspešen. Po posvetu z zdravnico s helikopterja so mi reševalci vbrizgali pomirjevala proti bolečinam in pot smo nadaljevali v spremstvu desetih gorskih reševalcev v dolino, kjer je že čakalo reševalno vozilo.
Prepeljali so me v Klinični center, kjer so me oskrbeli, tako da smo okrog enajste ure zvečer zapustili UKC Ljubljana in predan sem bil v domačo oskrbo. Moram tudi omeniti, da se je vse skupaj zelo dobro končalo, posledice bi lahko bile veliko hujše. Člani GRS so mi zaželeli »Vse najboljše za rojstni dan«.
Vsem se lepo zahvaljujem za nudeno pomoč. Hvala tudi helikopterski enoti Slovenske vojske, ki so poskušali z reševanjem kljub slabim in vetrovnim vremenskim razmeram.
Lepa hvala tudi mojim planincem za moralno podporo, še posebej se zahvaljujem Aljažu za pomoč ter prenos opreme iz Grintovca.

Se vidimo na naslednji turi.

Zapisal: Vili Jurgec

Nekaj slik iz pohoda