Sončen vikend v objemu naših gora

Planinci PD Cirkulane smo se 29. in 30. avgusta odpravili na dvodnevno turo po Dolini Triglavskih jezer, ki je eden najlepših predelov naših gora med Bohinjem in Trento, zavarovan od leta 1924 kot Alpski narodni park. Vneto smo že ves teden spremljali vreme in na koncu doživeli prelep sončen vikend v objemu naših gora.
Z avtobusom smo se najprej zapeljali do Bohinja, kjer nas je sprejela prijazna gospa Maja, ki nam je predstavila Triglavski narodni park, njegove posebnosti, rastlinski in živalski svet ter nas popeljala v bohinjski muzej. Z legendo o Zlatorogu nam je pojasnila tudi vprašanje, zakaj je Dolina Triglavskih jezer dobila tudi drugo ime – Zlatorogovo kraljestvo.
Legenda o Zlatorogu opisuje čudežne alpske vrtove, ki se vijejo skozi Dolino Triglavskih jezer. V tem raju so menda nekoč živela dobrohotna, a skrivnostna bitja. Bele žene. Bivale so visoko na planini med Bohinjem na eni in Trento na drugi strani. Pasle so svoje črede, pri čemer jim je pomagal velik bel kozel. Okrašen je bil z zlatimi rogovi, ime pa mu je bilo Zlatorog. Med prebivalci obeh dolin se je šušljalo, da so Zlatorogovi rogovi ključ do zaklada, ki leži skrit pod Triglavom. Bele žene so s planine prišle le redko. In če se je kdo nepovabljen preveč približal njihovim bivališčem na planini, so ga plazovi, kamenje in toča hitro prepričali, da se je vrnil v dolino. Bele žene pa so imele tudi svojega izbranca, ki so ga vzele v zaščito: bil je to mladi lovec iz Trente. Vzpenjal se je lahko na najvišje gore in lovil v okolici Triglavskih jezer.
Mladi lovec pa se nekega dne zaljubil v krčmarjevo hčer iz doline. S planine ji je prinašal gorske cvetlice in si čez čas pridobil njeno ljubezen. A v zgodbo se je vmešal bogat beneški trgovec. Deklici je poklonil zlat nakit in jo spravil v dvom glede ljubezni do lovca. Zato je zahtevala, naj ji za dokaz ljubezni iz svojih gora prinese zaklad.
Lovec se je nesrečen odpravil na pot še istega večera. Zlatoroga, katerega rogovi so bili ključ do zaklada, je iskal celo noč. Ob jutranjem svitu ga je našel, ko je z visoke skale nad prepadom zrl v dolino. Lovec je nameril vanj in ustrelil. Iz kapelj Zlatorogove krvi, ki so padle na tla, so v hipu vzklile zdravilne triglavske cvetlice. Zlatorog je eno pojedel in njegova rana se je takoj zacelila. Nato se je v svetem besu zakadil proti lovcu. Tega je na robu prepada zaslepil lesk njegovih rogov in omahnil je. Zlatorog pa je nato razdejal še svoj planinski raj in za vedno izginil neznano kam. Kmalu za njim so odšle tudi bele žene. Le zaklad, pravi legenda, še vedno leži nekje pod Triglavom.

Utrinek iz pohoda (foto: Marjetka Mlakar). Več slik najdete v galeriji slik.

Našo pot smo pričeli v Starih Fužinah. Pot nas je vodila po markirani poti nad Bohinjskim jezerom čez Vogar, vse do planine Pršivec (1761 m). Dan je bil jasen, zato smo imeli prekrasen razgled nad okoliškimi vrhovi in Bohinjskim jezerom. Pomalicali smo, si nabrali novih energij in krenili naprej proti planini Ovčarija (1660 m), kjer se med lesenimi, od sonca obledelimi, hišami počutiš kot v pravljici. Pot nas je vodila naprej čez Prode. Pot čez Prode, ki obide Rušnato glavo, se sprva spusti, zadnje pol ure ture pa nekoliko bolj vzpne. Po nekajurni hoji smo končno uzrli v daljavi Kočo pri Triglavskih jezerih (1685 m) in prvo jezero, Dvojno jezero. Utrujeni in hkrati zadovoljni smo si ogledali okoliške, s soncem obsijane vrhove, občudovali smo prekrasno barvo jezera in naredili nekaj fotografij. Pohiteli smo v svoje sobe, odložili opremo in nad kočo se je že spustila noč. Bila je posebna noč…sedeli smo pred kočo…luna je posvetila izza gora in razsvetlila naše nasmejane obraze. Sreča je bila na naših obrazih. Bilo je nepozabno.
Drugo jutro smo zgodaj vstali, saj je bila pred nami še dolga pot. Na poti smo videli gamse in prisluhnili smo oglašanju svizcev, ki so jih v preteklosti naselili ljudje. Od koče je bila le dobra ura hoje do naslednjega, Velikega jezera (Ledvičke). Ta leži na višini 1830 metrov in je največje med Triglavskimi jezeri. Dolgo je 300 metrov, široko do 120 in globoko 12 metrov. V bližini sta še obe jezeri, ki sta dobili ime po svoji barvi: Zeleno in Rjavo jezero. Zadnje in najviše ležeče je Jezero pod Vršacem. Vrnili smo se do Koče pri Triglavskih jezerih in nazaj v dolino preko planine Razor pod Bogatinom, proti Domu na Komni, vse do slapa Savice. Povzpeli smo se do 78 m visokega slapa, ki ima ob sebi še mlajšega bratca, in se nahaja v steni Komarče v bližini Bohinjskega jezera. Prisluhnili smo bučanju vode, ki nas je po napornem in prijetnem dnevu pomirilo in v nas vzbudilo prelepe občutke, da je v naravi, med ljudmi dobre volje, vedno zelo prijetno. Dolino Triglavskih jezer bomo zagotovo še obiskali.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Povezava na galerijo slik iz pohoda po Dolini Triglavskih jezer