Dvodnevni pohod na Jalovec 2645

Planinci planinskega društva Cirkulane smo se prejšnjo soboto in nedeljo podali na, nam do tedaj še neznan, Jalovec. Odhod je bil v soboto, 8.7.2017, ob 5.00 izpred šole v Cirkulanah. Pot nas je vodila skozi Apače, Kidričevo in do Slovenske Bistrice, kjer smo pobrali še  zadnja dva udeleženca pohoda. Nato smo nadaljevali po avtocesti do Domžal in po 'naši' bližnjici preko Brnika v Krajnsko Goro in naprej do Vršiča. Ob prispetju smo se opremili in pričeli naš pohod.

S parkirišča na desni strani smo nadaljevali po markirani pešpoti, ki nas je po nekaj korakih pripeljala ob vznožje melišča. Tu je pot zavila nekoliko v levo in se je začela postopoma spuščati ob vznožju skalnih pečin. Sprva še razgledna pot se je nadaljevala s prečenjem po bolj strmih pobočjih.
Na dveh nekoliko težjih prehodih so nam bila v pomoč varovala. Potem se je pot začela strmo spuščati tako, da smo že pomislili, da bo nas pripeljala nazaj v dolino. Po počitku in malici smo se odločili, da pot nadaljujemo desno proti Jalovcu.

Vzpon smo nadaljevali po poti skozi postopoma vse bolj redek gozd, ki postaja strma, a lepo razgledna. Imeli smo že nekaj prehojenih ur za sabo, ko naš najmlajši udeleženec pove da ima žulj na nogi. Oskrbeli smo žulj in tako v že oblačnem vremenu nadaljevali proti vrhu. Preseneti nas sodra, nato pa ploha, ki je za nekaj ur prehitevala napoved. Kljub temu smo nadaljevali, vreme se je po pol ure izboljšalo in sonce nas je spet razveselilo tik pod skalami. Nadeli smo si potrebno varovalno opremo in nadaljevali po deloma varovani zelo zahtevni poti. Bila je tehnično in kondicijsko zelo zahtevna, prepadna… potrebna je bila zbranost - prava kalvarija. Presenetilo nas je, da ni bilo nobenega varovanje, kjer bi ga najbolj potrebovali. Po dobrih petih urah nam je uspelo osvojiti vrh Jalovca (2645 m).
Jalovec

Po poti do samega vrha smo kljub naporom občudovali gorsko cvetje, rastline, uživali v razgledih. Ves čas pa smo delali atraktivne posnetke na poti in seveda tudi iz vrha Jalovca. Delček tega lahko vidite v galeriji slik pohoda.

Sledil je počitek, potrebno se je bilo tudi okrepčati saj nas je čakal sestop. Po fotografiranju in počitku smo nadaljevali s sestopom deloma po isti poti, potem se je pot odcepila in usmerili smo se proti zavetišču pod Špičko. Spust po skopo varovani poti je bil zelo zahteven. Zaradi tega je bil počasen, kot prava ekipa smo pomagali drug drugemu moralno, kakor tudi z tehničnimi nasveti.

Po vseh naporih, smo po dobrih enajstih urah zadovoljni, polni vtisov in občutkov prišli v varno zavetje zavetišča pod Špičko. Sledila je namestitev, urejanje, večerja, klepet in zaslužen počitek. Noč je hitro minila. Jutro v gorah je vedno čudovito, po nekaj narejenih posnetkih je sledil zajtrk. Bili smo veseli, da smo premagali tako tehnično in kondicijsko zahtevno turo. Čakal nas je še sestop po manj zahtevni poti do izhodišča.
Po krajšem posvetu in pogovorom z skrbnikom in skrbnico smo se odločili da sestopimo v Trento. Pot in iz Trente do Vršiča pa naredimo z redno avtobusno linijo. S tem smo ugodili tudi našemu Aljažu.

Po treh urah smo že bili v dolini. Pot smo nadaljevali proti izviru Soče do Kekčeve domačije in v zadnjem hipu ujeli avtobus s katerim smo nadaljevali do Vršiča. Končno smo sedli v kombi in nadaljevali proti Ruski kapelici nato še v znano restavracijo našega domačina kjer smo se okrepčali.

Bili smo zadovoljni, varno smo prispeli domov, po mojem mnenju ene izmed najzahtevnejših tur našega društva. Še enkrat hvala vsem. Varen korak vam želim na vseh naših pohodih, ki prihajajo.

Napisal: Vili Jurgec

Slike iz pohoda

Utrinki iz planinskega pohoda na Brano

Logarska dolina, Okrešelj, Kamniško sedlo, Brana je bil pohod, ki smo ga planinci PD Cirkulane izvedli po društvenem planu pohodov. Zbrali smo se v soboto, 24.6.2017, ob 5.30 uri pred šolo v Cirkulanah. Kljub ne preveč dobri vremenski napovedi in ne preveč dobro izbranemu terminu za ta pohod smo se ga odločili izpeljati.
Pot nas je vodila skozi Ptuj, kjer sta se pridružili dve udeleženki in nato še člani PD Haloze. Od tu smo nadaljevali proti Slovenski Bistrici, kjer sta se pridružila še zadnja dva. Nadaljevali smo proti Logarski dolini.
S parkirišča smo se usmerili na široko turistično pot, ki se začne zložno vzpenjati. Po dobrih desetih minutah hoje smo prišli iz gozda v smeri doma na Okrešlju. Najprej smo prečili mostiček in se na drugi strani začeli vzpenjati. Po krajšem vzponu nas je pot pripeljala pod stene, od koder je sledilo prečenje do vrha slapa. Ta del je izpostavljen padajočemu kamenju. Pot je nato ponovno prečila Savinjo in se povzpne ob reki navzgor. Kmalu smo prišli do izvira Savinje, kjer smo ponovno prečkali vodo. Na drugi strani vodi pot v strnjen gozd in nas je po krajšem vzponu pripeljala do zimskega zavetišča na Okrešlju. Nadaljevali smo levo in v nekaj korakih smo bili pri domu na Okrešlju.

Brana
Pri domu smo se malo okrepčali in nadaljevali v smeri Kamniškega sedla. Kmalu smo bili na travniku kjer je razpotje. Nadaljevali smo levo v smeri Kamniškega sedla po poti, ki se sprva zmerno vzpenja skozi gozd in nato čez pas grmičevja. Pot se nato povsem položi in nas je v kratkem prečenju pripeljala do melišča po katerem se po dobro nadelani poti povzpnemo do vstopa v manj zahtevno steno. Naprej smo se povzpeli malo višje kjer je strmina nekoliko popustila. A je pot še vedno precej strma in izpostavljena padajočemu kamenju. Višje nas je pot pripeljala do strmega in v snegu za zdrs nevarnega melišča, katerega pa smo le prečili. Sledil je kratek vzpon po široki in nekoliko izpostavljeni polički za katero nas je pot pripelje na prostrana travnata pobočja Kamniškega sedla. Le nekaj korakov naprej pridemo na razpotje, kjer nadaljujemo (desno Turska gora in Brana) in smo se začeli v spenjati po melišču, te nekoliko zahtevnejši poti proti vrhu Brane. Po slabi uri smo dosegli vrh Brane - 2253 m.n.v. Sledil je tudi planinski krst, počitek z malico ter slikanje. Po krajšem počitku smo se lepo previdno spustili nazaj do Kamniške koče na Kamniškem sedlu. Sledil je počitek nato spust do koče na Okrešlju, ter nazaj v Logarsko dolino. Kot je bila vremenska napoved nas je zadnjo uro spusta spremljalo rahlo rosenje, kar nam je malo prijalo za manjšo ohladitev. Brez večjih naporov in brez poškodb smo že bili nazaj v Logarski Dolini.
Podali smo se proti domu, po nekaj kilometrih pobrali še člane PD Haloze, ter polni lepih vtisov s pohoda kramljali o lepotah, cvetju in razgledih, ki so nas spremljali na pohodu, kar je razvidno tudi iz fotografij. Želimo si še več takih pohodov. Veseli bi bili še večjega števila udeležencev. Predvsem pa, da se kot tudi tokrat brez poškodb vračamo domov.
Varen korak vam želim tudi na vseh naslednjih pohodih.

Napisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Potopis pohoda na Ojstrc

V soboto, 10.6.2017 smo v skladu s planom pohodov realizirali pohod na Ojstrc (Hochobir), s svojimi 2139 metri najvišji vrh avstrijskega pogorja Obir. Dobili smo se ob 4.30 v Cirkulanah. Nadaljevali smo pot proti Slovenskim Konjicam, čez Vitanje vse do Slovenj Gradca, kjer smo naredili kratko »kava pavzo«. Kmalu zatem smo prečkali mejo in že smo si lahko ogledovali gorovje Pece še iz severne strani.

Obir

Pot smo nadaljevali do koče na Železni Kapli oz. Eisenkappler hutte, kjer smo parkirali in se pripravili na kratek vzpon. Pot skozi gozd je lepo urejena in vzdrževana, posebno zanimive so tudi markacije, ki spominjajo na avstrijsko zastavo. Morda jih je celo preveč. Ker je izhodišče bilo na višini cca 1500 metrov nmv, smo iz gozda hitro prešli v pas borovcev. Občudovali smo gorsko rastlinje, na drugi strani smo pa imeli viden cel pas Kamniško-Savinjskih Alp. Kmalu smo se povzpeli mimo ruševin nekdanje koče Rainer Shutzhaus, skozi prelaz in vse do vrha Obirja. Na vrhu stoji plošča s skalo okoliških vrhov in pa seveda tudi velik križ. Na hitro smo si ogledali celotno dravsko dolino, pomalicali ter se zaradi rahlega dežja odpravili nazaj.

Na poti proti Sloveniji smo opravili še manjši nakup na domačem boljšem sejmu, doma pa s podpisi pomagali mladenki ob vstopu v zakonski stan. Več pa povedo slike.

Napisal Aljaž Zidanšek

Galerija slik pohoda

Po Bračičevi poti ob občinskem prazniku

Pohod ob prazniku občine Cirkulane je že nekaj tradicionalnega v našem programu, je priložnost, da se predstavimo občankam in občanom ter ostalim društvom. Tudi letos smo se dobro razpoloženi v soboto, 27. maja, zbrali pred OŠ Cirkulane. Že zjutraj nas je pozdravilo sonce in naš planinski prijatelj Zlatko.

Z avti smo se odpeljali do domačije Bratušekovih v Paradižu, kjer se začne 2. etapa Bračičeve planinske poti. Tukaj nas je pričakal Marko s svežo kavico in »šilčkom«. Pot nas je vodila skozi Frjanovo šumo v dolino, čez travnik do cerkve sv. Elizabete (po domače Špete). Opazovali smo naravo in sosednje griče v vsej svoji lepoti. Griči so pokriti z dobro obdelanimi vinogradi, ki pokrivajo kar desetino površin. Tudi nepokošeni travniki, polni cvetlic in trav, vonj po pokošeni travi, živali, metulji, ki letajo od cveta do cveta, ti vzbudijo prijetne občutke. Kot bi se čas v naravi, v prelepi haloški pokrajini, ustavil.

Braciceva 2017

Od tod smo pot nadaljevali proti sedežu Radiokluba. Pri Kokolovih smo se usmerili desno v dolino in prišli do umetnega ribnika. Pot smo nadaljevali čez Okič, kjer smo imeli krajši postanek in čas za malico pri prijazni in zgovorni gostiteljici Petkovi Ani. V zelo toplem popoldnevu smo pot nadaljevali po asfaltirani cesti čez Slatino do Medvedovega Stanka. Pri Medvedovih so nas lepo sprejeli in pogostili z domačo kapljico in sladkimi dobrotami.

Tu se je prijetno zaključil še en naš pohod. Zadovoljni in z nasmehom na obrazu smo preživeli še eno lepo, sončno soboto v objemu zelenih haloških gričev.

Marjetka Mlakar

Nekaj slik pohoda

Ogledna tura na Lisco po zelo zahtevni planinski poti

Pa smo končno našli… čas, da smo se odpravili na plezalno pot na ostenju Lisce. Pot na kateri premagamo 123 m višinske razlike po petih raztežajih v povprečju s težavnostjo B/C in zadnjim delom s težavnostjo D/E.
Že na društvenem pohodu na Lisco v mesecu marcu smo izvedeli za to pot, ogledali smo si tudi njen cilj in od takrat nam je malo »pila živce«, le časa kdaj bi ji osvojili nekako nismo našli. Saj veste, ko ima čas eden ga nima drugi… in končno sva imela čas dva, pa še tretji se je pridružil.

LiscaFerata 

Pot je resnično vredna obiska, speljana na zelo premišljen način. Iz vsakega težjega dela je možno sestopiti in ga obhoditi po lažji poti.

Po postanku na planinski postojanki na Lisci, obisku vrha smo sestopili po Pastirčkovi poti. In kot se spodobi sva za Aljažem sklenila, da v plan za naslednjo sezono predlagava pohod na Lisco po Pastirčkovi poti in sočasno za tiste, ki bi to želeli in se seveda primerno opremili, po zelo zahtevni planinski poti.

Nekaj slik iz pohoda

Pripravil: Ivo Zupanič