Martinov pohod 2019

Kot vsako leto smo tudi letos organizirali pohod ob Martinovem, ki nekako zaključuje jesenska dela. Ta praznik je pri nas v Halozah še posebno priljubljen, saj se v teh dneh mošt spremeni v vino, kar pa je dober razlog za veselje in praznovanje. Tako je bilo tudi letos.

Na letošnjem tradicionalnem planinskem pohodu so se nam pridružili Čebelarsko društvo Cirkulane s predsednikom Milanom Kolednikom, predsednik Turističnega društva Cirkulane Zvonko Bratušek, ki je udeležencem pohoda lepo predstavil turistični vodnik naše občine in predsednik Društva vinogradnikov Haloze Zvonko Arnečič, ki nas je pričakal pri cerkvi sv. Ane ter nam pripravil degustacijo vin, pridelano v društvenem vinogradu. Lepo nam je opisal tudi sorte grozdja, katerega vino smo poizkusili.

Na letošnjemu pohodu so se nam pridružili tudi planinci iz Polzele in Škofje Loke. Zbralo se nas je kar lepo število, saj nas je bilo skupaj s tremi mladimi planinci okrog 70.

Udeleženci pohoda na Vrbajnšaku. Foto: Vili Jurgec

Zbrali smo se pri Mesariji Kokol v Dolanah ob 9. uri. Pot nas je vodila po cesti mimo gradu Borl, nato po brezpotju po makadamski cesti med vinogradi in po gozdni cesti po nemarkirani poti proti Hrastovcu. V dobri družbi smo opazovali čudovite jesenske barve, katere nam je nudila narava. Pot nas je pripeljala do asfaltne ceste, kjer nas je nenapovedano pričakal domačin in nas postregel z dobro kapljico mošta. Pot smo nadaljevali ob prisrčnem kramljanju in opazovali prelepe barve jeseni in že smo bili na najvišji točki našega pohoda, na Vrbajnščaku, ki je na višini 412 m. Tu je tudi ruševina cerkve svetega Urbana in oddajnik Radia Ptuj. Na tem delu pohoda smo se priključili tudi na tretjo etapo Bračičeve planinske poti. Po krajšem postanku ter žigosanju smo nadaljevali s spustom skozi gozd po markirani poti proti domačiji naših dveh članov Slavka in Marije Bezjak. Lepo sta nas sprejela ter pogostila z dobro kapljico, kavico ter seveda na koncu tudi z degustacijo v lepo urejeni vinski kleti. Po prijetnem druženju smo zapustili klet in z lepega razglednega hriba nadaljevali pot proti cerkvi svete Ane, kjer nas je z dobrim domačim kruhom in žlahtno kapljico lepo sprejel Zvonko Arnečič. Po ogledu cerkvice smo zapustili še ta zadnji hrib in se spustili v dolino do izhodiščne točke, kjer se je končal pohod. Sledila je zaključna pogostitev ob dobri kapljici in poslušanju prijetnih zvokov harmonike našega mladega domačina Nejca Kralja. Hvala Nejc in velika hvala tudi Mariji in Slavku.

Naše druženje se je zaključilo okrog tretje ure popoldan. Zadovolji smo se poslovili ter si zaželeli še več takšnih prijetnih druženj.

Napisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Dvodnevni pohod na Nanos in Slovensko primorje

Končno smo planinci PD Cirkulane dočakali naš dvodnevni izlet v prihajajoči jeseni. V soboto, 28. 9. 2019, smo se ob pol petih zjutraj zbrali pri Osnovni šoli Cirkulane, se prijateljsko pozdravili in se polni energije odpravili s kombijema na pot. Na sredi poti smo spoznali, da nam dan ne bo ravno naklonjen. Začelo je deževati, vendar dež ni ustavil naše dolgoletne želje, da si ogledamo Nanos. Že v daljavi smo videli, da je le-ta ovit v močno meglo. Z avtoceste smo zavili na izvozu Razdrto in se povzpeli s kombijem vse do cerkvice sv. Hieronima. Rosilo je, zato smo se odločili, da gremo samo do oddajnika in nato levo do Vojkove koče na Nanosu (1240 m). Kakšno uro smo posedeli v koči, popili čaj in se do solz nasmejali našemu »mesarju Janezu«. Ko smo prišli do kombija, smo se okrepčali in nadaljevali pot do turistične kmetije Abram. Tam smo si pogledali velikega medveda, zaprtega v kletko, ki tehta okrog 250 kg. Oskrbnik nam je povedal, da na Nanosu poleg medvedov živijo še zveri.

Pot smo nadaljevali proti Vipavi in v Podgorju štartali po makadamski poti, ki nas je vodila skozi gozd, ki se je vse bolj redčil, na Slavnik. Ta vrh imenujejo pohodniki tudi Istrski Triglav. Zadnji del vzpona smo opravili po obširnem travniku, posejanim z redkim grmičevjem. Na travniku so cveteli vijolični grmički in tudi narcis ni manjkalo. Kljub oblačnemu vremenu smo videli Istro s Koprskim zalivom, od tod pa je tudi lep razgled na Alpe, Nanos, Snežnik, v jasnem vremenu pa lahko vidimo vse do Benetk. Močno je pihalo, zato smo hitro pohiteli v kočo (Turnova koča na Slavniku – 1018 m), kjer stoji oddajnik.

Želela bi pohvaliti našega najmlajšega pohodnika iz vrtca Cirkulane, Aljaža, ki razigrano, veselo in nagajivo stopa po novih planinskih poteh. Njegova zgovornost in volja do hoje sta občudovanja vredni. Tokrat je na pohodu dobil od našega predsednika Dnevnik mladega planinca, v katerega bo odslej s starši beležil svoje osvojene vrhove.

Imeli smo srečo…vreme se je izboljšalo in na naše obraze se je prikradel zadovoljen nasmeh. Za prvi dan smo opravili svoje, zato smo se podali proti Kopru in poiskali naše prenočišče.

Ko smo se nastanili, smo šli na ogled po mestu. Vrvež po mestu je bil velik, saj se je ravno na ta večer odvijala prireditev Sladka Istra. Povsod je bilo vse polno sladkih in še slajših dobrot.

Drugo jutro smo pot nadaljevali proti Strunjanu. Bil je zelo lep, topen in sončen dan…pravi dan za pohajkovanje po morju. Pot smo pričeli v Strunjanu, šli smo po planinski poti, z lepim razgledom proti Piranu, vse do Marijinega križa. Zelo rada imam ta kraj, zato ga tudi vsako leto s srcem obiščem. Naredili smo kakšno dobro fotografijo in uživali v razgledu na morje in klif. Strunjanski klif je z višino do 80 metrov najvišji flišni klif ob celotni Jadranski obali. S svojimi prepadnimi stenami omejuje edini neokrnjen del slovenske obale. Večji del te obale predstavlja Mesečev zaliv, ki kopalcem zaradi odmaknjenosti, ponuja mir in pa veličasten pogled na klife. Tudi morje je tu najbolj čisto, saj rastejo tukaj nekatere redke vrste alg ter do meter velike školjke – leščurji, raste tudi tipično mediteransko rastlinstvo. Celotno območje je zavarovano kot Naravni rezervat Strunjan. Ob obali smo pot nadaljevali proti Fiesi in vse do Pirana. Lepa sončna nedelja je v Piran privabila vse polno turistov. Bilo je kot sredi poletja.

Vrnili smo se do kombijev in zadovoljno pokramljali. Ena skupina pohodnikov se je vrnila proti domu, druga pa je pot nadaljevala še do Spodmolov, ki se imenujejo po svoji značilni obliki tudi »Ušesa Istre«. Le-ta naj bi »poslušala«, kaj se pogovarjajo ljudje v dolini. To območje se imenuje Veliki Badin in je uvrščeno v območje Natura 2000.

Gozd se počasi že odeva v jesenske barve…jesenko rastje, megla, obala, morje, posebno zaobljeni kamni, skale in pogled na klif so bili nepozabni, nepozabno je bilo tudi naše prijateljsko druženje. S prijatelji, z ljudmi dobre volje, je na pohodih vedno lepo.

Marjetka Mlakar

Galerija slik

Pohod na Gorjance, 24.8.2019

Že nekaj let je bila želja, da organiziramo pohod na Gorjance. To željo smo upoštevali v planu pohodov za letošnjo leto. Zbrali smo se v Cirkulanah pri šoli ob 5:00 uri, od koder smo se s kombijem odpeljali v smeri Kidričevega, Rogaške, Brežic in nato v smeri vasi Gaberje pod Gorjanci do parkirišča, od koder so nas vodile markacije proti vrhu.

Na parkirišču se nam je pridružila Natalija tako, da se je naše število povečalo. Bilo nas je osem odraslih članov in najmlajši aktivni član Aljaž Štumberger. Skupaj smo nadaljevali po lepo nadelani poti skozi gozd. V soparnem dnevu nas je pot vodila čez razgleden travnik s katerega se nam ob lepi vidljivosti odpre razgled proti Kamniškim in Savinjskim Alpam. Mi nismo imeli te sreče, saj je bila v dolini nizka oblačnost. Pot nas je peljala do mostu, ki pelje čez manjši potoček. Zabavali so nas prijetni komentarji našega najmlajšega udeleženca Aljaža, kateremu ni zmanjkalo besed. Nato nas je pripeljala do studenca Gospodična, ter do koče pri Gospodični. Sledil je manjši počitek in nadaljevanje poti, ki nas je pripeljala na Trdinov vrh na Gorjancih.

Vrh smo dosegli brez težav čeravno nas je zadnji vzpon proti vrhu kar pregrel. Kljub naporu Aljažu ni zmanjkalo besed in nam je imel vedno kaj za povedati. Na vrhu preoblačenje, fotografiranje, raziskovanje ter ogled okolice. Kljub sončnemu vremenu razgledi niso bili najboljši, bili pa smo zadovoljni saj smo osvojili Trdinov vrh.

Utrinek iz pohoda na Gorjance

Sledil je povratek po isti poti proti izhodišču. Spust ni bil naporen, a kljub vsemu smo komaj čakali, da se nam prikaže koča pri Gospodični. Tu smo se ob hladnih napitkih osvežili in odpočili, da smo z lahkoto nadaljevali proti parkirišču. Med potjo do parkirišča nam je Aljaž zaupal skrivnost, kako prijetno je v vrtcu. Morda si je ob tem tudi kdo od nas zaželel, da bi obiskoval vrtec.

Pot je bila prijetna. Hitro smo prišli do kombija, kjer smo se uredili nato pa nadaljevali nazaj proti domu. Med potjo domov je sledil krajši počitek z hladno osvežitvijo ob prijetnem analiziranju samega pohoda. Čas je hitro minil tako da smo se varno pripeljali do Kidričevega nato pa nadaljevali do Cirkulan kjer se je tudi zaključila naša tura.

Želim si več takšni pohodov v prijetni družbi, pridružite se naslednjič na pohodu - ne bo vam žal.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Dvodnevni pohod na Špik

Pa saj ni bil dvodnevni, začel se je v petek popoldan z vožnjo proti Vršiču in nato par korakov do Koče v Krnici, prenočevanje in po ranem bujenju pohod na Špik še v jutranji temi. Malce v dvojini pa je ta pohod vseeno bil, pridružila sta se še nam dva člana iz PD Hajdina, kar ga naredilo še prijetnejšega.

Vsekakor je za nami lep, tehnično in kondicijsko zahteven pohod s katerim nekako na najlepši način zaključujemo obiske visokogorja v tej sezoni. Zaradi dobrih izkušenj na pohodu na Krna sva se vodnika tudi tokrat odločila pohod časovno razdeliti na petek in soboto – med severovzhodom in severozahodom naše deželice je vseeno precejšnja razdalja.

Čeprav morda kdo ni navdušen nad rano uro za bujenje, začetek pohoda še v temi in užitek ob pogledu na vršace, ki jih osvetli sončni vzhod vse to odtehta.

Tako se nas je na pot podalo sedem, ena članica odprave si je pohod splanirala po svoje. Od koče smo se podali v smeri Špika in hitro, kot že omenjeno, še v temi prispeli do hudourniške grape, ob kateri se je začel vzpon. Po dobri uri hoje smo začeli prečiti omenjeno grapo, nato pa se še nekaj časa vzpenjali ob njej. Višje se pot obrne v levo, ter se prične prečno vzpenjati čez pobočja porasla z ruševjem. Ob lepih razgledih na okoliške vrhove smo prispeli do zgornjega pobočja, ki se strmo spušča proti Krnici. Od tu se pot strmo vzpne. Nadaljevali smo na severno stran Gamsove špice in nekoliko naprej prišli na sedelce, kjer pot zavije v levo in nas je po krajšem vzponu pripeljala do zahtevnejšega dela poti.

Odložili smo palice, si nadeli varovalno opremo in se s pomočjo varoval povzpeli proti vrhu Lipnice. Sledil je spust za nekaj višinskih metrov in premagovanje strmih pobočij, s pomočjo varoval, proti vrhu Špika.

Nekako od tam, kjer se združita pot iz Krnice in pot čez Kačji graben nam je preostal še zadnji zelo strm vzpon, kjer smo se po precejšnji strmini vzpenjali po razčlenjenem skalovju. Ta del ni varovan in je izpostavljen padajočemu kamenju. Po približno polurnem plezanju smo stopili na vrh Špika, od koder se nam je odprl prečudovit razgled, ki odtehta vloženi napor.

Eto nas na vrhu Špika. Foto: planinka iz Radovljice

Seveda pa si takrat, ko si na vrhu šele na pol poti. Tako se je po vsem prijetnem na vrhu bilo potrebno spustiti nazaj v Krnico. Zjutraj sta bila naša zaveznika prijeten hlad obilica energije, na poti nazaj ne več. Kljub temu smo se hitro spuščali in v pričakovanih časovnih okvirih dosegli nižje predele poti. Občasen piš vetra, najprej ruševje, ki mu sledijo prva drevesa in končno gozd s svojo senco, so omilili moč žgočih, popoldanskih sončnih žarkov.

Ampak sesti v senco marele pri koči, popiti hladno pijačo »je pa zakon«. Tako smo spet kompletni pobrali svoje stvari, se poslovili od prijazna oskrbnika, ter nadaljevali. Vili se je spet izkazal in kombi pripeljal do spodnjega parkirišča, kjer smo se umili pri vodnjaku, se preoblekli, pokramljali z rojakom in polni lepih vtisov nadaljevali pot proti domu.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda iz kartice Vilijevega fotoaparata nekaj sem pa jih našel na svojem telefonu.