Vzpon na Triglav tudi pozimi

V naravo in planine ne hodimo samo poleti, ampak tudi v zimskem času, ko so gore še posebej vabljive in lepe. Zimski pohod v planine v lepem vremenu, kot smo ga imeli mi, je še poseben užitek, s katerim se letna tura težko primerja, tudi po naporu.
Največji čar zimskih pohodov je tišina, ki je neprimerljiva s poletjem. Medtem ko lahko poleti uživamo ob ptičjem petju in razkošnih barvah cvetja, nam zima ponuja tišino, ki osupne.
Na pot smo se podali v ranih jutranjih urah, bili smo samo trije člani našega PD Cirkulane, pridružila sta se nam člana prijateljskega PD Polzela in član PD Kamnik. Pred nami je bila neskončna belina poti proti Kredarici, izjemno čist zrak brez meglic, ki nam je omogočil čudovit pogled na pobeljene vrhove.

Triglav Zima


Skupaj smo se podali na vzpon, ki je bil vse prej kot lahek. Iz doline Krme smo se podali do planine Prgarica (1763 m), kjer je bila snežna odeja krepko preko dva metra. Do Kredarice (2515 m) nas je spremljalo zelo lepo vreme ter visok sneg. Po prihodu na Kredarico smo si odpočili, se okrepčali in namestili, odložili nekaj opreme ter se primerno opremili z derezami in cepini.
Bilo nas je malo strah, saj snežne razmere niso bile najbolj ugodne, vendar sta pogum ter trma zmagala in podali smo se na zelo zahtevno pot na vrh Triglava. Počasi smo se vzpenjali s cepini in derezami, pazili na vsak korak in stopinjo, jeklenic in klinov skoraj ni bilo, imeli smo vsak svoj premični klin (cepin).
Po grebenu iz malega Triglava smo se bližali vrhu, ki je bil neobičajen, pokrit z visoko snežno odejo. Ko smo dosegli vrh, ni bilo Aljaževega stolpa nikjer. Iz snega se je videla samo zastavica, ki je na vrhu Aljaževega stolpa.
Vreme, kot tudi razgledi, so bili sanjski. Ko smo si dobro razgledali pobeljene vrhove na okrog in naredili nekaj posnetkov, smo se podali nazaj proti Kredarici.
Bili smo zelo navdušeni, zadovoljni, saj nam je uspelo skoraj nemogoče. Bili smo dobrega počutja, le fizično smo bili izčrpani, saj je hoja v snežnih razmerah zelo naporna.
V koči smo poklepetali in se podali na zasluženi počitek.
V nedeljo zjutraj smo se rano vstali, si ogledali z jutranjim soncem obsijane sosednje vrhove, se okrepčali z zajtrkom, nato pa smo se podali v dolino Krme.
Nobenih poškodb ali nevšečnosti ni bilo.
Člani planinskih društev Cirkulane, Polzela in Kamnik smo se polni lepih, zimskih vtisov podali proti domu in si obljubili, da bomo taka druženja še ponovili. Bilo je nepozabno.

Zapisal: Vili Jurgec

Več slik v galeriji

Triglav 19. in 20. marec 2016

Že kar nekaj časa, pravzaprav od takrat, ko sem prvič okusil čar zimskih gora, sem si vedno želel vzpeti se na Triglav pozimi, v pravih zimskih razmerah. Nekaj kondicijskih se je že nabralo, Brana, Begunjščica, Vrtača,.. Ampak zares pravi trenutek, ko se je ideja začela realizirati je bilo srečanje s Cenetom na festivalu gorniškega filma v Domžalah. Beseda je tekla o vzponih, Cene je omenil, da se je na Grintovcu srečal s planinci iz PD Cirkulane!?, ki se pripravljajo za Mont Blanc, gredo pa v kratkem tudi na Triglav.

Nisem izgubljal dosti časa; pogledal sem na spletno stran PD Cirkulane, videl plan vzponov in takoj na e-naslov društva poslal vprašanje, ali sprejmejo tudi kakšnega, ki ni član. Čez kak dan mi Vili odgovori: OK. Se dogovorimo. Krasno! Preostane mi samo še, poleg priprave nahrbtnika in potrebne opreme, da pripravim še ženo. To pri meni ni najlažja naloga, saj jo vedno »skrbi« kaj in kako se bo v gorah dogajalo, kakšne nevarnosti pretijo in kaj rinem pozimi v gore. No, po dnevu ali dveh se je pomirila.

V soboto zjutraj, natančni kot ura, me na dogovorjenem mestu, pobere pet fantov s kombijem. Na kratko se spoznamo in upamo, da nam obiskovalci Planice ne bodo priredili kakšnih zapletov na avtocesti. Nič takega se ni zgodilo, zato pa smo imeli več dela z vožnjo v Krmo. Po dobrem kilometru sta pred nami stala dva osebna avta, hotela sta nazaj, ker je vožnja naprej nemogoča zaradi ozke in ledene ceste ter nevarnosti, da se podrsamo ob parkirane avte spredaj. Tudi za nami stoječi avti spoznajo, da bo treba vzvratno, naš voznik Vili je to opravil z odliko, zgubili pa smo debelo uro časa in »pridobili« še dober kilometer dodatne hoje.

No, po hitri pripravi smo se ob sedmih že odpravili. Hoja po ravnem nam hribovcem ne leži, ampak želja po vzponu premaga vse težave. Z dobrim tempom, ki ga je narekoval Vili, smo štirje šli peš, dva člena odprave iz Polzele, pa sta jo mahnila s smučmi, ponovno srečanje pa na Kredarici.

Po začetnem blažjem vzpenjanju do pastirske bajte Prgarce, kjer se na kratko oddahnemo, sledi bolj napeto nadaljevanje, kjer se izmenjujejo bolj ali manj strmi deli poti, vendar je že narejena gaz dobra in po kar nekaj prelitega znoja, od bajte naprej je grelo tudi sonce, jo primahamo na Kredarico, kmalu tudi smučarja.

Dogovorimo se za pol ure oddiha in priprave opreme za sam vzpon na vrh, kamor vodi že od koče vidna gaz na Mali Triglav. Začnemo z vso mero previdnosti, nekaj prečk je lahko sitnih, vendar nam sploh ne povzročajo težav, enako velja za par strmih sekcij in po slabih dveh urah smo že na vrhu.

triglav marec

Doživetje je enkratno, stojiš na vrhu Aljaževega stolpa, se vesel rokuješ s soplezalci in vzneseno opazuješ okoliški gorski raj, ki se koplje v poznopopoldanskem soncu. Resnično vrhunsko doživetje za gornika. Po seriji fotografiranja se odpravimo navzdol, s še večjo previdnostjo, saj vemo kaj je spust z gora in nevarnost zdrsa. Varno prispemo do koče v zavetju mraka, si še enkrat čestitamo za popoln vzpon v fantastičnih razmerah in si potem, ko odložimo opremo v sobe, privoščimo čaj in pivo. Meteorolog, prijazen mož s pomočnikom, nam postreže s pijačo in hrano, tudi vodo lahko dobiš. Po enajstih urah vzpona si priznaš, da si utrujen in se odpraviš v sicer mrzlo a z odejami dobro založeno sobo. Nekaj časa ležiš in ne zaspiš, premlevaš dogodke minulega dneva, nato pa te zmanjka.

Zbudili smo se v sončno in ne prav mrzlo jutro z nekaj vetra. Po zajtrku smo si oprtali nahrbtnike in se spet ločeno, eni peš, dva pa malo kasneje s smučmi, pričeli spuščati v dolino. Za nas pešce kar zahtevna naloga; paziti je treba, da ti ne zdrsne ali da se ne ugrezneš, oboje je nevarno za kakšne poškodbe. Tudi to smo opravili brez težav in po štirih urah smo bili pri avtu, kmalu za nami pa še smučarja, utrujeni a izpolnjeni po enkratni turi.

Sledila je vožnja proti domu, pijača za slovo in želja, da se še kdaj srečamo.

Tako je minilo menda prvo neformalno sodelovanje pri izvedbi ture med planinci PD Cirkulane, PD Polzela in PD Kamnik.

Hvala novim planinskim prijateljem in srečno do naslednjega podviga!

Miran Matičič
PD Kamnik

 

Ogledni turi v šentjurskem koncu

Z Zlatkom sva opravila letos že drugo ogledno turo na šentjurskem koncu. V začetku marca sva se podala na Resevno tokrat pa na Žusem. Na Resevno nisva imela s sabo fotoaparata zato mi boste pač morali verjeti na besedo.
Resevna je 650 m visok vrh, jugozahodno od Šentjurja, ki je dobila ime po vijoličasto cvetočem resju, ki v tem okolju množično cveti zgodaj spomladi in pozno v jeseni, kot sem se poučil iz letaka, ki sem ga dobil na planinski postojanki na Resevni. V bližini je 20 m visok, jekleni razgledni stolp.
Pot na vrh sva začela pri železniški postaji v Šentjurju in nadaljevala skozi Šibenik (ne tisti na morju), proti vrhu. Po postanku v domu sva se na izhodišče vrnila po strmi poti, ki je vsaj spodnjem delu, kjer poteka zdaj na levem pa spet na desnem bregu potoku, naravnost čudovita.


Žusem je 669 metrov visok hrib na severnem robu Kozjanskega. Krasi ga 25,9 m visoki razgledni stolp iz macesnovega lesa, ki velja za najvišji leseni stolp v Sloveniji.

Žusem

Foto: Zlatko Bezjak, 19. marec 2016

Do stolpa lahko pridemo po več poteh midva sva ubrala panoramsko pot iz Javorij, prestopila na zahtevno pot do vrha in sestopila po panoramski poti. Lepo urejena, dobro markirana in varovana pot ter prebujajoča pomladanska narava nama je polepšala dan.

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik iz galerije

Pohod na Kum, 20.02.2016

Zidani Most
Po našem (tradicionalnem, novoletnem, prvem, januarskem) pohodu na Donačko goro (884mnv), smo se po daljši pavzi člani PD Cirkulane v soboto 20. februarja 2016, od slednje vzpeli malo višje (336m) in 55 km (zračne linije) proti zahodu - na Kum. Kum je skrajno severovzhodni (zasavski) in hkrati najvišji vrh Dolenjske. Zato mu domačini v Zasavju rečejo »zasavski Triglav«, Dolenjci nasploh pa »dolenjski Triglav«. Kum se s 1220 mnv dviga iz osrčja spodnjega dela Posavskega hribovja, ki se imenuje Zasavsko hribovje. S svojim svojim tokom ga namreč reka Sava objema in pokriva v obliki klobuka. Na vrh Kuma vodi kar osem različnih planinskih poti. Dve iz Trbovelj (čebulova in preko Dobovca), ena iz Hrastnika, dve iz Radeč, ena iz Podkuma, ena iz Zagorja in ena iz Zidanega Mosta.


Cicka
Glede na pričakovani odziv na razpis pohoda, nam je predsednik Vili organiziral avtobusni prevoz iz Cirkulan do Zidanega Mosta (201 mnv). Tja smo prispeli zjutraj malo pred osmo uro. Nekaj delov lepših polovic naše ekipe, je na železniški postaji pred odhodom izkoristilo še zadnjo možnost na drugačen način kot čepe v naravi, opraviti svojo fiziološko potrebo. Po tem opravilu, nas je po kratki hoji po cesti v smeri Hrastnika tabla na desni strani ceste opozorila na začetek Aškerčeve tematske turistične poti. Ta pot se vije po hribih, ki se imenujejo preprosto Gore, in poteka mimo Aškerčeve domačije v Senožetih do Rimskih Toplic. Pogled v smeri našega cilja, pa se je pred nami v oblakih skrivnostno dvigal na levi strani ceste in na drugi (desni) strani preko reke Save. Reke smo že prečkali z marsičim, nihče od nas, pa še je ni s tako hecno pogruntavščino. Reče se ji cicka. Alternativa temu bi bilo brušenje podplatov po asfaltu še naprej pet kilometrov v smeri Hrastnika, čez Savo preko mosta, ter še pet kilometrov nazaj. Torej cicka je ročna nihalka (gondola) obešena na osnovno fiksno »zajlo« dolgo kakih 70 metrov, ki jo je z vitlom ročno potrebno potegniti k sebi, saj deluje na principu škripca. V tej cicki pa je prostora za nič več kot dve osebi, dva nahrbtnika in palice. V primeru, če se pelješ sam, moraš stegniti roke skozi okno cicke in se za manjšo fiksno »zajlo«, ki je speljana v višini okna cicke povleči na drugo stran. Hitro smo se organizirali in najprej preverili kako zadeva deluje. Načelnica vodniškega odseka Marjetka in vodnik Vili, sta se prijavila za testno vožnjo. Na drugi strani pa sta za nagrado takoj prevzela vlogo strojevodje in odpravnice potnikov. Po demonstrativnem prikazu takšne vožnje, smo se planinci oblikovali po dva in dokaj hitro smo se znašli na dolenjski (nekoč kranjski) strani. Bilo je pač nekaj posebnega takšno prečkanje reke, saj smo se s to cicko vsi peljali prvič. Svojo pogumno držo sta pokazala tudi Marsel in Manuela, kot najmlajša pohodnika. Sicer brez strahu, nekaj adrenalina pa je vseeno bilo. V funkciji strojevodja na štajerski strani, se je vodnik Ivo pošalil, da se boji, da se ne bi kaj vžgalo, ker je tako bliskalo iz fotoaparatov.

01

Dolina mlinov
Po kratkem zboru in izmenjavi vtisov, smo se na dolenjski strani znašli sredi korita dveh bregov (zaradi tega tudi ime Koritnik). Ob potoku po dolini opuščenih mlinov smo se začeli hitro vzpenjati. Poslušali smo dokaj glasno bučanje potoka, ki se je na mestih razcepil v dva dela. (Ta del poti spominja na Bistriški Vintgar od razcepa za Ančkino gradišče do Močnika). Ob poti smo večkrat preskakovali potok in opazovali razvaline mlinov. Spraševali smo se, le kako so ljudje nekoč tovorili žito do teh težko dostopnih mlinov. Ob poti smo opazili brstenje črnega teloha. Črni teloh (Helleborus niger) je pomladanska strupena roža s snežno belimi cvetovi in črnimi koreninami, ki spada v rod telohov. Ime helleborus naj bi izviralo iz grščine (smrtna hrana). Njegov cvet je bel, včasih rožnat ali zelenkast, sčasoma pa potemni. Navadno raste na vrhu neolistanega stebla, ki je visok do 20 cm. Pritlični listi so pernato deljeni, precej veliki, usnjati, obstojni in zimzeleni. Črni teloh cveti od januarja do aprila. V milih zimah pa že od decembra naprej. Vsebuje močne strupe (heleborin in heleborein). Zato so tudi to vrsto v preteklosti uporabljali za pripravljanje strupenih napojev. Črni teloh je uporaben tudi v kmetijstvu, kot zdravilo za živino.

07

Škratova dolina
Glasno bučanje potoka je sčasoma vedno bolj pojenjalo. Po uri in pol vzpona pa skoraj čisto izzvenelo. Pohodniki pa smo neutrudno nadaljevali po bolj položni Škratovi dolini. Oba naša Franca – Levčnikov in Hamešakov, sta kot stara planinska kamerada mahnila kar naprej. Kolovozna pot je bila po deževnih dneh po pričakovanju mokra in blatna. Vedno višje pa vedno bolj posuta z mokrim sveže zapadlim in talečim se snegom, v katerega smo za sabo puščali blatne odtise. Pot se je vlekla ob sproščenem klepetu, deloma v tišini zakopani v lastna razmišljanja, občasnih orientacijskih premorih in kratkih organizacijskih posvetih. Komentirali smo svežino pobeljene in še malo zaspane narave, iz katere bodo sončni žarki sčasoma privabili na tisoče rastlin, živalic, žuželk, glivic, gob. Moker sneg se je pod našimi težkimi planinskimi čevlji žludrasto pogrezal, kot bi hodili po močvirju. Iz obeh strani nas je spremljal mešani gozd, ki se je z nami vred tudi sam vzpenjal vedno višje. Čeprav je bilo relativno mrzlo, nas je hoja dobro ogrela. Stisnjeni smo bili v ozko in dolgo ter rahlo se vzpenjajočo obliko Škratove doline, ki je v nas morda nehote izzvala nekakšen občutek nelagodnosti in utesnjenosti. Naše širše vidno polje je dušila tudi gosta megla, ki se je mešala z belino snega, sivino drevesnih skorj in odpadlih drevesnih vej. Iz tal je štrlelo negibno olesenelo rastlinje. Od živali so bile v snegu prisotne samo stopinje divjih kopitarjev. Na nas je tu in tam padla kakšna mrzla kaplja. Hodili smo v koloni in iskali stopinje svojega predhodnika. Vse skupaj je dajalo vtis ene skrivnostnosti, čudenja in spoštovanja. Narava nam hoče nekaj povedati na drugačen način. Tistim, ki ji hočemo prisluhniti, jo videti in začutiti v sebi. Nehote nas je morda tudi obšla misel, da pa čeprav škrati živijo samo v pravljicah, ne bi skoraj nihče od nas mogel za gotovo pritrditi, da se mu v takšnih razmerah niti za hip ni zazdelo, da pa kljub temu, morda pa le nekje, nekje globoko skrit na nas ne preži vsaj kakšen škrat. In nas tiho tiho opazuje…

Čimerno
Iz te dremajoče poti nas je zbudila opuščena kmetija, ki ji domačini rečejo »pri koritnku«. Da vseeno ni vse tako zapuščeno, nam je naznanil dim, ki se je počasi vil iz hiše. Pred hišo so imeli vrt pred divjadjo zanimivo zagrajen z visokimi lesenimi kolji. Naša pot se je po tej hiši vedno bolj odpirala in jasnila. Še malo naprej smo končno prispeli do asfaltne ceste. Iz planinskih tabel smo razbrali, da iz leve pripelje iz Radeč in gre desno naprej v smeri Kuma. Na eni strani ceste hiša s tablico Čimerno 7, na drugi strani ceste pa kozolec. Na eni strani občina Radeče, na drugi pa občina Trbovlje. Do vrha Kuma rabimo še debelo uro. Pred nadaljevanjem primeren prostor za daljšo pavzo. Pod kozolcem smo se okrepčali z malico iz nahrbtnikov in počistili bakterije s šilcem domačega. Po tem majhnem veselem opravilu, smo dobre volje nadaljevali naš pohod. Hitro smo prišli do naselja in razcepa, kjer smo izbrali levo smer, ki vodi pod kozolcem. Med hišami, gozdom in travniki smo po vse bolj suhem snegu neumorno v zmernem taktu rili in klepali naprej. Postajalo je vedno bolj mrzlo. Sipek in zmrznjen sneg je škripal. Vstopili smo v skoraj nočni temi podobno temno gozdno pot. Iz nje pa se nam je končno in nepričakovano odprl pogled na cerkev Sv. Neže, katero smo zaobšli in še par korakov in dosegli vrh Kuma.

Vrh Kuma
Zaradi megle ni bilo nič od našega razgledovanja, iz razgledno sicer neverjetno bogatega Kuma. Skoraj nič od vseh možnosti spoznavanja bogate zgodovine okolice Kuma polne zanimivih mitov in legend, različnih tematskih poti, bogate flore in favne v Krajinskem parku Kum. Smo pa zato krepko pretegnili noge iz zimskega spanca. Utrujeni smo se malo opirali na tam postavljeni smerokaz gora, katerega smo zgolj na grobo premerili. Naredili smo nekaj fotografij in se urno odpravili par korakov v notranjost planinskega doma na Kumu. Leta 2015 je bil razglašen za »naj planinski dom«. V njega smo se utaborili ob 13:00 uri, se spočili, najedli, preoblekli, ogreli, ogledali razstavljene slike in rekvizite. Prijazni upravnik Roman Ledinek in njegova ekipa so nas prisrčno sprejeli in nas ob 14:00 uri tudi pospremili spet na pot. Upravnik Roman nam je svetoval in pokazal pot, ki nas bo pripeljala do eno uro oddaljene vasice Dobovec. Našo »delovno« verzijo pohoda smo po posvetu vodnikov namreč malo spremenili, ker je bila že sama pot na Kum, kar dolga in glede na opravljenih 1019 m višinske razlike od Zidanega Mosta do vrha Kuma niti ne tako nedolžna.

022


Dobovec
V vas Dobovec so nam zaradi snega odsvetovali obstoječo neshojeno planinsko pot. Pa tudi zaradi utrujenosti smo se podali kar po makadamski cesti, ki se je sčasoma preoblekla v asfaltno. Po eni uri lahke in sproščene hoje v dolino, v smeri Trbovelj smo bili v Dobovcu, kjer nas je pri gasilskem domu že čakal naš avtobus in šofer Robi. Ob poti navzdol smo opazili nekoč urejeno smučišče, skakalnico in en manjšo turistično naselje z vsem, kar sodi zraven. Na cesti v Dobovec sta bila tudi dva hriba proti vzhodu videti podobno kot Boč in Donačko gora. Padla je debata, če sta res. Ivo in Franc Hameršak sta pravilno ugotovila, da nista ne Boč in ne Donačka. Po preučitvi zadeve pa sem potem doma ugotovil, da sta to bila Govško brdo - vrh Gozdnik 817 mnv (med Hrastnikom in Laškim) in Kopitnik 910 mnv (nad Rimskimi toplicami). Sta pa približno isto narazen kot Boč in Donačka gora ter od daleč podobne oblike.


Sklepna misel
Še bomo šli! Najbolj sem bil vesel tako številnega odziva vseh naših dosedanjih in naših novih članov PD Cirkulane. Še bolj vesel pa sem bil »Vladove« ekipe, s katero smo lani šli na Vladov rojstnodnevni pravi Triglav. Takrat ste mi po prihodu v dolino Krme hiteli zagotavljati, da bi še šli kam skupaj. Pa ni bilo potrebno dolgo čakati in spet smo šli – tokrat sicer brez Petre, Lukasa, Patrika, sta pa se nam pridružila Marsel in Manuela na eno zanimivo točko naših lepih gora. Vse tisto, kar nam ni uspelo videti in doživeti v tem zimskem letnem času, pa nas glede na odzive pohodnikov še čaka. Še bomo šli! Kdaj drugič v drugem letnem času in še po kakšni drugi planinski poti?

V soboto, 5. marca 2016, pa se člani PD Cirkulane spet selimo na približno 55 km zračne linije iz dolenjskega (in zasavskega) Kuma v severozahodni smeri oddaljeno koroško Peco. Za brado bomo pocukali našega kralja Matjaža. Vljudno vabljeni in varen korak!

Več slik s pohoda v galeriji slik

Zapisal: Božidar Horvat

Martinov pohod 2015

Jesen je eden najlepših letnih časov. V tem mesecu kmetje zaključujejo delo na poljih, prav tako so tudi vinogradniki zaključili z deli v vinogradih. Sedaj jih čaka samo še delo v kleteh, ki ga z veseljem opravljajo, saj ravno v teh dneh dozoreva letošnji pridelek in se mošt spreminja v vino.

V tem letnem času narava dobi čudovite barve, listje na drevesih se obarva v rjavo-rdeče barve. Tudi zlate barve v vinogradih, ki se prelivajo v žlahtni kapljici, dajejo martinovemu poseben čar.

Kakor vsako leto, je imelo naše planinsko društvo tudi letos pohod ob martinovem, tokrat že osmi tradicionalni pohod po naših gričih občine Cirkulane. Na letošnjem pohodu so se nam pridružili tudi planinci vseh generacij iz planinskega društva Vransko, katerih smo se še posebej razveselili. Z gosti iz Vranskega smo se zbrali v Dolanah ter pot nadaljevali po delu Bračičeve planinske poti, ki nas je vodila skozi zlato obarvan gozd. Pot je bila posuta z rjavo-šumečim listjem, vodila nas je od mesarije Kokol v Dolanah do vinogradniške kmetije Arnečič v Gradiščah, kjer smo se dobro okrepčali in se pozneje priključili pohodnikom našega društva v Cirkulanah. Nato smo se podali še po drugem delu Bračičeve planinske poti proti Gradiščam.

036

Opazovali smo čarobne barve, s katerimi se je poigrala mati narava, prav tako pa uživali ob lepem vremenu, ki je bilo kot naročeno. Uživali smo v čudovitih razgledih iz Gradiškega huma (336 m n.v.), kjer smo imeli pogled na Ptuj, Ptujsko jezero, Boč, Donačko goro in nekoliko oddaljeno Ivanjščico, Sleme ter haloško pokrajino.

Pot nas je vodila do Štumbergerjevih v Gradiščah, kjer smo bili prijetno presenečeni ob pogostitvi ter pokušnji mladega in starega vina. Pot smo nadaljevali proti Zvonku Arnečiču, kjer smo si ogledali vinsko klet, ter zaužili žlahtno kapljico mladega vina rumenega muškata. Po pokušnji smo se podali proti Cirkulanam, v dvorano, kjer smo se okrepčali in skupaj z našimi gosti iz Vranskega uživali v kulturnem programu.

Želimo, da tudi v prihodnje ohranimo ta pohod, se ga udeležimo v prijateljskem in še večjem številu ter uživamo v dobri družbi.

Zapisal: Vili Jurgec

Več slik v galeriji slik pohoda