Po Bračičevi poti ob 9. občinskem prazniku

Pohod ob prazniku občine Cirkulane je že stalnica v našem programu, je priložnost, da se predstavimo občankam in občanom ter ostalim društvom. Tudi letos smo se dobro razpoloženi v soboto, 28. maja, zbrali pred OŠ Cirkulane in se z avti odpeljali v Dolane do mesnice in gostišča Kokol, kjer je začetek 3. etape Bračičeve planinske poti. Start smo izvedli kar za avtobusno postajo pod klinčevim bregom.

Ta začetni del poti po (včasih močvirnatem) travniku, preko brvi čez potok Bela (ali po domače Belca) do cerkve Sv. Ane je še posebej lep. Tukaj je bila včasih spodnja postojanka romanja na Sv. Ano. Pohodniki smo brodili po ozki stezi skozi visoko travo v iskanju brvi. V spominu pa sem se ozrl nazaj za dve ali tri desetletja: za otroke »ringlšpil«, stojnice z »lectarji«, streljanje na zračno puško, sladkorna pena… Za nami pogled na mogočen grad Borl, pred nami pa romarska cerkev Sv. Ane na Velikem vrhu, kamor smo prispeli po gozdni vijugasti poti križevega pota. Ohladili smo se v senci in uživali v prelepem razgledovanju okolice. Opazili smo novi učni čebelnjak OŠ Cirkulane-Zavrč, malo naprej pa učni vinograd vinogradnikov Haloze. Čisto ob cerkvi je prenovljena mežnarija, ki danes služi kot delno podkleteni romarski dom s prenočišči v upravljanju župnije Sv. Barbare, kjer med drugim potekajo tabori slepih in slabovidnih, srečanja za skavte, prvoobhajance, birmance in zakonske skupine. Pred njeno kletjo je skrbno zagrajen prostor, kjer nas pozdravlja modra kavčina – potomka najstarejše trte na svetu iz mariborskega Lenta. Za cerkvijo je pot modre kavčine, za katero skrbi Društvo vinogradnikov in sadjarjev Cirkulane. Malo naprej so nas lepo urejene planinske table opozorile, da se tukaj stikajo Haloška planinska pot PD Ptuj, Evropska pešpot in Bračičeva planinska pot. Vsak pohodnik, ki gre tukaj mimo, ne more, da ne bi opazil zelo živahnega delovanja društev, ki delujejo na območju občine Cirkulane…preplet zgodovine in sedanjosti.

Slika Ana

Planinci smo pot nadaljevali po slemenu Velikega vrha ob lepo urejenih vinogradih in pogledu na Ivanjščico, Ravno goro, Donačko goro, Boč, Konjiško goro, Pohorje, Ptujsko in Dravsko polje. Počasi smo se prebili na Vrabjnšak, ki je s 412 m n.v. najvišji vrh vzhodnih Haloz. Ime je dobil po poznogotski cerkvi Sv. Urbana, katere razvaline so še dobro vidne. Od te cerkve pa je ohranjen oltar, ki je bil prenesen v cerkev Sv. Ane. Od tukaj se nam je razširil pogled proti sosednji občini Zavrč, Švabovo in naprej v Veliko Nedeljo in Ormož. Lepo sta vidna križniški grad v Veliki Nedelji in stavba, kjer je bila nekoč tovarna sladkorja Ormož. Spustili smo se spet v nižino v Dolane, kjer nas je žena našega planinca Franca Hameršaka pogostila s pijačo in pecivom. Po prijetnem oddihu in sproščenem klepetu smo mimo tovarne ADK spet prečkali potok Bela ter se ob lepo urejenem ribniku in gozdni poti povzpeli do Arnečičeve kleti. V hladni senci smo se pohodniki usedli za gasilske klopi, kjer smo imeli nekakšen kulinarični zaključek ob dobri domači hrani in žlahtni kapljici. Opazil sem, da se nikomur ni mudilo. Čas se je skoraj ustavil. Preznojeni, malo utrujeni in zelo dobro razpoloženi smo večina pohodnikov nadaljevali pohod mimo pokopališča in cerkve Sv. Barbare v Vareš – središče Cirkulan. Tukaj se zaključi 3. etapa celotne krožne Bračičeve planinske poti. Pohodniki pa smo ob rojstni hiši dr. Vladimirja Bračiča po lepo preživeti sončni soboti z veselimi obrazi zaključili naš pohod.

Kot sklepno misel ob našem pohodu bi želel poudariti bogato zgodovino, sedanjo urejenost ter vidno delovanje in trud številnih društev, v katerih delujejo občani in občanke občine Cirkulane. Ob občinskem prazniku pa vabimo k včlanitvi v naše planinsko društvo Cirkulane. V soboto 18. junija se bomo prepustili idili Velike planine.

Zapisal: Božidar Horvat

Slike v galeriji

Sončna sobota v Robanovem kotu

V soboto, 7. 5. 2016, smo se planinci PD Cirkulane po daljšem deževnem obdobju spet odpravili na pohod. Ob 6. uri smo se zbrali na parkirišču pri osnovni šoli v Cirkulanah, od koder smo se odpeljali proti Slovenski Bistrici in naprej do Celja, Mozirja, Luč, vse do Robanovega Kota. Robanov kot je ledeniška dolina in naselje v Zgornji Savinjski dolini, na poti med Lučami in Solčavo. Naselje Robanov Kot (680 m) leži ob reki Savinji, pripadajo pa mu tudi posamezne samotne kmetije na pobočjih Raduhe (2062 m) in Strelovca (1763 m). Dolina Robanov kot pa sega do vznožja Ojstrice (2350 m), obkrožajo pa jo še vrhovi Krofička (2083 m), Križevnik (1909 m), Molička peč (2029 m) in Velika Zelenica (2114 m).

Robanov Kot


Med potjo nas je že pozdravilo jutranje sonce in z nasmejanimi obrazi in v pričakovanju prelepega dne smo se podali novim dogodivščinam naproti. Že po nekaj korakih smo zagledali čudovito dolino, ki jo zaključuje mogočno skalovje in hribi z najvišjim vrhom Ojstrico (2350 m). Lepotica, obsijana s soncem, nas je kar klicala v svoje višave, vendar vzponi na vrhove v tem času, ko je polno snega, še niso mogoči. Podali smo se naprej po dolini in občudovali vrhove. Ogledali smo si partizansko bolnišnico, nato pa se podali proti Robanovi domačiji, kjer je nekoč živel domačin in ljudski pisec Robanov Joža, ki je naravne znamenitosti tega dela Slovenije in življenje v njem popisal v knjigi. Uživali smo v naravi, v prijetni hoji in korak nam je obstal, ko smo stopili iz gozda ter se zagledali v prelepo sliko narave pred seboj. Niansa zelene barve travnika s temno zelenim smrekovim, predvsem pa macesnovim gozdom in med njima planšarija, visoko nad njimi sive strme skalnate stene z visokimi vrhovi in jasnim, modrim nebom v ozadju je osvetljevalo toplo sonce. Bilo je nepozabno. Poleg tega še travniki, porasli s pomladanskimi cvetlicami, kot sta plavica, avrikelj in drugimi. Prekrasen pogled in oko se umiri ter spočije, misli pa svobodno poletijo. Posedeli smo, uživali v razgledu in nikomur se ni nikamor mudilo. Na poti nazaj nas je pozdravil dež, vendar nam ni pokvaril dneva, saj so bili naši vtisi pohoda močnejši. Obiskali smo tudi muzej v Solčavi, Center Rinka, kjer smo izvedeli veliko o življenju in delu ljudi tega območja. Ogledali smo si izdelke iz gorskega lesa, volno avtohtonih ovc in izdelke iz kamna, Solčavskega marmorja, ter se sprehodili v naročje Alp.
Domačin Robanov Joža je svoji knjigi zapisal:

Videl boš, česar drugi ne vidijo.
Slišal boš, česar drugi ne slišijo.
Čutil boš, česar drugi ne čutijo.
Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno;
lovil boš, kar ni nikomur ušlo.

S temi čistimi mislimi smo se s prijetnimi vtisi odpravili domov. Preživeli smo še en lep dan v objemu naše prekrasne Slovenije.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Povezava na galerijo slik

Na Boč po plezalni poti

Vreme čez letošnje prvomajske praznike kaže bolj kisel obraz, zato je bil predlog, da se v soboto odpravimo na Boč in to po plezalni poti sprejet »soglasno«. No ja … predlog je dal Vili, soglašal sem sam, Zlatka in Aljaža pa sva obvestila po koncu »seje«.

Začeli smo na parkirišču v Zgornjih Poljčanah, se po gozdni poti odpravili proti vrhu. Občudovali smo prebujeno naravo, opazovali škodo, ki jo je naredil sredin sneg. Pohvalno je, da je z markirane poti odstranjeno že vso polomljeno vejevje in ostale ovire, ki jih je povzročil omenjeni sneg.

Boc April

Kmalu pridemo do jeklenic in se ustavimo ob napisu »Zelo zahtevna plezalna pot«, nadenemo pasove, samovarovalne komplete, čelade. Za vzpon po plezalni poti opremimo še novega znanca Matija, ki si po nekaj prvih korakih premisli. Nadaljujemo naravnost navzgor. Pot takoj pokaže, da bo potrebno veliko dela z rokami in dosledno spoštovanje pravil varnosti. Kljub vsemu smo pri premagovanju poti uživali, uspeli narediti kakšno fotografijo. Občutek, ko je pot za tabo, je zelo prijeten.

Nadaljevali smo na vrh, se povzpeli na stolp, in se odpravili proti Domu na Boču. Vmes srečali še kakšnega znanca in pokramljali z njim ter se po postanku odpravili v dolino čez Babo.

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik iz galerije

Potep po Golteh

V soboto, 23. aprila 2016, smo se kljub ne obetavni vremenski napovedi odpravili na pohod na Golte. Iz Cirkulan smo se odpeljali s kombijem in osebnim avtomobilom, se spotoma ustavili še v Mozirju in nato nadaljevali proti parkirišču pri Alpskem vrtu, kjer se je naš pohod začel.

Napotili smo se proti kapelici na planini pred Mozirsko kočo in nadaljevali približno uro trajajočo pot na Boskovec, ki je s 1587 m najvišji vrh planote Golte. Po postanku na vrhu in ob spoznanju, da lesenega razglednega stolpa ni več smo se podali nazaj v dolino, do koče. Tu smo bili deležni gostoljubnosti oskrbnika Filipa, s katerim se poznamo od lanskega tabora učencev.

Teloh Golte

Po krajšem oddihu smo se odločili še opraviti del krožne Poti po Golteh. Občudovali smo prebujanje narave, gorsko cvetje, predvsem telohe in žafrane, resje, volčine… tudi trobentic in velikih zvončkov ni manjkalo. Sledil je ogled Alpskega vrta. Kljub temu, da še ni v polnem razcvetu nas sprehod po njem ni pustil ravnodušnih, predvsem skale pri Okencu, polne cvetočih avrikljev so v tem času nekaj posebnega.

Udeleženci pohodo smo prinesli domov veliko lepih vtisov, pridružite se nam na naših pohodih ter doživite čar narave tudi vi. Lepo vabljeni!

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik pohoda v galeriji slik

Vzpon na Triglav tudi pozimi

V naravo in planine ne hodimo samo poleti, ampak tudi v zimskem času, ko so gore še posebej vabljive in lepe. Zimski pohod v planine v lepem vremenu, kot smo ga imeli mi, je še poseben užitek, s katerim se letna tura težko primerja, tudi po naporu.
Največji čar zimskih pohodov je tišina, ki je neprimerljiva s poletjem. Medtem ko lahko poleti uživamo ob ptičjem petju in razkošnih barvah cvetja, nam zima ponuja tišino, ki osupne.
Na pot smo se podali v ranih jutranjih urah, bili smo samo trije člani našega PD Cirkulane, pridružila sta se nam člana prijateljskega PD Polzela in član PD Kamnik. Pred nami je bila neskončna belina poti proti Kredarici, izjemno čist zrak brez meglic, ki nam je omogočil čudovit pogled na pobeljene vrhove.

Triglav Zima


Skupaj smo se podali na vzpon, ki je bil vse prej kot lahek. Iz doline Krme smo se podali do planine Prgarica (1763 m), kjer je bila snežna odeja krepko preko dva metra. Do Kredarice (2515 m) nas je spremljalo zelo lepo vreme ter visok sneg. Po prihodu na Kredarico smo si odpočili, se okrepčali in namestili, odložili nekaj opreme ter se primerno opremili z derezami in cepini.
Bilo nas je malo strah, saj snežne razmere niso bile najbolj ugodne, vendar sta pogum ter trma zmagala in podali smo se na zelo zahtevno pot na vrh Triglava. Počasi smo se vzpenjali s cepini in derezami, pazili na vsak korak in stopinjo, jeklenic in klinov skoraj ni bilo, imeli smo vsak svoj premični klin (cepin).
Po grebenu iz malega Triglava smo se bližali vrhu, ki je bil neobičajen, pokrit z visoko snežno odejo. Ko smo dosegli vrh, ni bilo Aljaževega stolpa nikjer. Iz snega se je videla samo zastavica, ki je na vrhu Aljaževega stolpa.
Vreme, kot tudi razgledi, so bili sanjski. Ko smo si dobro razgledali pobeljene vrhove na okrog in naredili nekaj posnetkov, smo se podali nazaj proti Kredarici.
Bili smo zelo navdušeni, zadovoljni, saj nam je uspelo skoraj nemogoče. Bili smo dobrega počutja, le fizično smo bili izčrpani, saj je hoja v snežnih razmerah zelo naporna.
V koči smo poklepetali in se podali na zasluženi počitek.
V nedeljo zjutraj smo se rano vstali, si ogledali z jutranjim soncem obsijane sosednje vrhove, se okrepčali z zajtrkom, nato pa smo se podali v dolino Krme.
Nobenih poškodb ali nevšečnosti ni bilo.
Člani planinskih društev Cirkulane, Polzela in Kamnik smo se polni lepih, zimskih vtisov podali proti domu in si obljubili, da bomo taka druženja še ponovili. Bilo je nepozabno.

Zapisal: Vili Jurgec

Več slik v galeriji