Letni pohod na Grintovec 2022
Kot vsako leto imamo v planinskem društvu planirane pohode v visokogorje. Po nekaj letih smo spet planirali pohod na Grintovec. Čeravno smo pred nekaj leti prav na Grintovcu doživeli neprijetno izkušnjo.
Za letošnjo visokogorsko turo, ki smo jo uspešno izpeljali v soboto, 2. julija 2022, je bil zbran najvišji vrh Kamniških in Savinjskih Alp - Grintovec (2558 m). To je lep, piramidast vrh, dobro viden iz Ljubljanske kotline. Tako v kopnem kot v snegu velja za enega najbolj obiskanih planinskih ciljev. Tudi tokrat je kljub visokim temperaturam bil zelo oblegan. Parkirišča na izhodišču so bila zasedena z vozili različnih držav. Iz našega društva se nas je zbralo sedem. Odločili smo se za pristop, ki na vrh vodi z južne strani iz Kamniške Bistrice čez Kokrsko sedlo. V snegu in v kopnih razmerah je vzpon "kondicijsko" zelo naporen, saj je višinska razlika od Doma v Kamniški Bistrici do vrha 1958 m. Pripeljali smo se do postaje tovorne žičnice in si s tem skrajšali pot za 300 višinskih metrov. Nadaljevali smo peš navzgor skozi bukov gozd in nato naprej po vzpenjajoči poti ki pripelje do melišča pod Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu. Bilo je precej vroče in naporno tako, da smo popili kar nekaj vode.
Po krajšem počitku na Kokrskem sedlu smo nadaljevali proti vrhu. Sonce je močno pripekalo, je pa občasno zapihal veter in nas osvežil kakor tudi kratkotrajne meglice in takoj smo lažje zadihali ter pogumno premagovali strmino proti vrhu. Po 5 urah smo dosegli vrh. Imeli smo kar lep razgled. Na vrhu smo se malo okrepčali, naredili nekaj spominskih posnetkov in se vrnili po isti poti nazaj do koče, nato pa proti izhodišču. Kljub postanku na koči smo bili v dobrih treh urah v dolini. Bili smo utrujeni a vendar dobre volje, da smo vzpon kakor tudi spust opravili brez vsake poškodbe. Tu smo se uredili, vstopili v kombi in se odpeljali proti domu.
Druženje v planinah je vedno prijetno. Družimo se z ljudmi iz raznih krajev po Sloveniji in od drugod. Vabimo vas naslednje naše pohode, da tudi sami doživite kako napor ob prijetnem druženju hitro mine in že nastane želja po osvojitvi naslednjega vrha. Več nas bo, lepše in prijetneje bo.
Zapisal: Vili Jurgec
Galerija slik
Potepanje po kamnitem Pagu
Planinci PD Cirkulane smo le dočakali naš tridnevni izlet na morje. V petek, 3. 6. 2022, ob treh zjutraj, smo se zjutraj zbrali pri Osnovni šoli Cirkulane, se polni pričakovanja prijateljsko pozdravili in krenili na pot s kombijema. Pot nas je vodila na sosednjo Hrvaško, in sicer na otok Pag. Naš cilj je bila Paklenica in Vrh Sv. Vid.
Na Pagu sta nas v Miškovićih sprejela prijazna lastnika in znanca iz naših domačih krajev, gospod Slavko in gospa Marija. Po namestitvi smo si nadeli planinsko opremo in se odpravili proti Nacionalnemu parku Paklenici. Ime je dobil po smoli črnega bora, tim. paklini, ki se je uporabljala za premazovanje ladij, neredko pa tudi v narodni medicini. Tu se srečamo z izjemnim bogastvom geomorfoloških oblik, raznolikostjo rastlinskega in živalskega sveta (zvončnice, resje, gozd črnega bora in bukve ter veliko vrst metuljev) ter z nedotaknjeno naravo. Sestavljena je iz apnenca in dolomita, zato jo odlikuje bogastvo kraških pojavov kot so škraplje, okna, kuki, jame…
Pot smo pričeli v Veliki Paklenici in nadaljevali po kanjonu, nad katerim se stene vzpenjajo v višino tudi do 400m, v njih pa je do 400 opremljenih plezalnih smeri različne težavnostne stopnje. Ob pogledu na prekrasne kamnite stene nam je zastal dih. To je zares pravi raj za alpiniste. Šli smo do koče Lugarnica in naprej do koče Paklenica, Sonce je močno pripekalo, zato smo si poiskali zavetje v senci pri drugi koči in malo pokramljali. Ko smo se vračali, smo uživali še v zadnjih pogledih na prekrasne kamnite stene in prisluhnili žuborenju voda.
Naš šofer Vili nas je odpeljal do apartmajev, kjer smo se malo sprostili, zaplavali v morju in si pripravili kosilo. Specialitete iz žara so bile kot nalašč za naše lačne trebuščke. Posedeli smo in se pogovarjali ter šalili še pozno v noč.
Drugi dan na morju smo zjutraj pozdravili sonce, nekateri smo se sprehodili po plaži in okolici. Sosednji kamniti bregovi so že bili obsijani z jutranjim soncem. Bilo je mirno in spokojno, saj se sezona še ni začela, in lahko si le želiš, da ta trenutek traja večno.
Polni energije smo se podali na vrh Sv. Vida. Sveti Vid je najvišji vrh na otoku Pag. Dviga se 349 metrov visoko nad Paškim zalivom. Na vrhu se nahajajo ostanki stare cerkvice svetega Vida in geodetski mejnik. Po ostankih kapele je Sv. Vid tudi dobil ime. Z vrha se nudijo prekrasni razgledi proti naseljem okoli Paškega zaliva (Zuboviči, Metajna) na eni in na naselja Pag, Kolan in Šimuni na drugi strani. Lepo se vidijo tudi sosednji otoki Rab, Lošinj, Maun,…
Hodili smo med kamnitimi ogradami, saj se tukaj pasejo črede ovac, zapuščenimi vinogradi, ki jih obrobljajo vsa mogoča grmičja, od robidnic, brinja, šipka, smokev, osata in drugih pikastih rastlin. Ko smo se začeli dvigovati, je začel prevladovati kamen…kamen….vsepovsod samo kamen. Prijetno je žvenketalo pod udarci s palicami. Pokrajina je bila prečudovita in vsepovsod je prijetno dišalo, saj smo hodili med morjem grmičkov rumenih rožic, brinja in pelina in žajblja. Na poti so nas spremljali svobodni metulji, pa ne eden, vsepovsod si lahko spremljal ples metuljev. Če ne bi bilo tako vroče, bi tukaj lahko ostala za vedno, nabirala zelišča, opazovala metulje in živela daleč od ponorelega sveta.
Ko smo se vrnili, smo si pripravili kosilo, skočili v morje in preživeli lep popoldan v krogu svojih prijateljev.
Zadnji dan smo preživeli sproščeno, kopali smo se, morje je bilo zelo prijetno in osvežujoče. Počasi smo se že poslavljali od Paga, pospravili smo apartmaje, a naše srce je še kar dihalo z morjem, nikakor ni hotelo nazaj domov. A vsega lepega je enkrat konec... zato smo tudi mi v zgodnjih popoldanskih urah še zadnjič pogledali proti morju in se poslovili od lastnikov.
Polni lepih vtisov smo se odpravili proti domu. S prijatelji, z ljudmi dobre volje, je v naravi in na pohodih še posebej lepo. Bili smo zadovoljni in sproščeni, saj nam je znova uspelo doseči cilj.
Zapisala: Marjetka Mlakar
Utrinek – Črni vrh na Pohorju
V soboto, 5.marca 2022 smo se podali na Črni vrh na Pohorju. Ta vrh je s svojimi 1543 metri nadmorske višine najvišji vrh na Pohorju. Dviguje se nad Slovenj Gradcem na Kopah, severovzhodno od Mislinje in južno od Radelj ob Dravi.
Za izhodišče je bila najprej predvidena vas Dovže, pa smo že na poti do Mislinje soglasno strinjali, da gremo rajši iz Mislinje. Nekaj metrov pred črpalko v Mislinji smo v križišču zavili na desno (v smeri vzhoda), parkirali kombi in sledili smerokazom in markacijam. Spremljale so nas relativno nizke temperature, ki smo jih premagovali s konstantno hojo.
Pot je v začetku tekla po lokalnih cestah in skritih zaselkih. Po kakšne pol ure hoje, po skoraj ravnem terenu, smo se začeli vzpenjati po gozdnih vlakah v objemu mešanega, pretežno pa smrekovega gozda. Po 15 minutah strmine nas je pot vodila mimo kmetije Medved. Že tukaj smo imeli občutek, da smo naredili konkreten vzpon. Z zanimanjem smo si že na tej prvi kmetiji ogledovali nekakšne razstave ali mini muzeje na prostem. Namreč stene skednjev so krasile kolesa starih lesenih vozov, ter preprosto delovno orodje. Le-to sedaj ne služi več svojemu namenu, priča pa o tehnični dediščini teh krajev.
Naša pot je od začetka tekla večinoma lokalnih makadamskih cestah in gozdnih poteh, kasneje pa večinoma po gozdni vlaki. Naše zanimanje je pritegnila obeležje planincem, ki jih je leta 1974 zadela strela ter izvir Mrzlega studenca, ki je eden izmed najvišje ležečih izvirov na Pohorju. Od Mrzlega studenca do vrha je bilo še kakšne pol ure hoje med rastišči borovnic. Na vrhu smo srečali še nekaj drugih planincev, ki so prihajali iz pol ure oddaljenih Kop. V zahvalo za prehojeno pot nas je mati narava na vrhu obdarila z nekajminutno sončno jasnino. Na vrhu smo imeli malico v planinskem zavetju, tipični pohorski brunarici.
Pot je bila večinoma zasnežena s skopo odmerjeno jasnino. Kljub temu pa nas je belina snega in skrivnostna tišina gozda v nas zbujala občutek, da smo nekje daleč vstran od sivine vsakdana. Prijetno utrujeni od razmeroma strme poti smo se hitro spuščali v dolino. Sredi vnetega pogovora o tem in onem smo komaj opazili, da smo že nazaj pri našem izhodišču. Naš novi član Benjamin pa uspešno prestal prvi pohod, zato smo soglasno sklenili, da ga pravi planinski krst čaka šele na Triglavu.
Zapisal: Božo Horvat
Slike iz pohoda
Možnost poravnave članarine za leto 2022
Spoštovani člani PD Cirkulane in seveda tudi novi člani.
V petek, 14.1.2022, od 18:00 do 20:00 ure bo v društvenih prostorih na naslovu Cirkulane 46 (administrativni prostori v stari dvorani), možnost poravnati članarino. Na razpogo bodo tudi vse informacije o načrtih za tekoče leto.
Vljudno vabljeni!
Tradicionalni pohod na Donačko goro 2022
V soboto, 2.1.2022, smo se podali na tradicionalni pohod na Donačko goro (884mnv), tokrat z upoštevanjem vseh ukrepov proti širjenju Covida-19 in po priporočilih NIJZ.
Zbrali smo ob 7. uri pri šoli v Cirkulan, se odpeljali do trgovine v Žetalah, od koder smo nadaljevali do našega startnega mesta. Po krajšem pogovoru smo naredili nekaj posnetkov, potem pa se po res dolgem času skupaj podali proti vrhu, nekaj metrov drug od drugega. Vreme je bilo za ta letni čas presenetljivo sončno in toplo, le na izpostavljenih delih poti nas je spremljal veter, ki pa ni bil preveč mrzel. Vsi smo uživali in kramljali v naravi ob tako lepem vremenu v dobri družbi. Pogovori so večkrat nanesli, kako je bilo nekaj let nazaj, ko je bilo vse pokrito z snežno odejo, da smo imeli manjše zdrse in padce v snegu.
Med nami sta bila naša mlada, planinec Aljaž in planinka Ivana ,ki sta uživala z nami, še posebej na delu poti, ki je varovana z jeklenicami. Z lahkoto sta premagala kline in višino. Želimo si več takih podvigov z večjim številom mladih planincev. Povzpeli smo se do vrha Donačke, ki jo krasi kamniti križ. Sedaj v prazničnem času pa še novoletna jelka z okraski. Na vrhu je bilo kar nekaj planincev, ki so uživali v lepih razgledih z nami, proti zahodu smo videli Boč, Kamniško – Savinjske Alpe. Sama Donačka pa spada pod Karavanke. Pot na Donačko goro je bila urejena že več kot pred 150-imi leti in velja kot prva slovenska planinska pot, ki nas vodi skozi bukov pragozd. Današnje ime ji je dala cerkev Svetega Donata, zgrajena na njenem južnem vznožju (staro ime Rogaška gora). In če imajo Dolenjci s Kumom svoj dolenski Triglav, imamo mi z Donačko goro svoj štajerski Triglav.
Donačka gora ni nič posebnega, ampak priložnost, da se srečamo na prvi turi v novem letu, si stisnemo roke, voščimo novo leto. To je tudi priložnost za druženje in da se v dobri družbi nadihamo svežega zraka. Tako je za nami še en le pohod v novo otvoritveno sezono 2022, zato vas na tem mestu vse lepo vabim na naše predvidene ture, ki jih imamo v objavljenem programu.
Zapisal:Vili Jurgec