Nočni pohod 2018

Pa je za nami, nočni pohod od Gradu Borl do podružnične cerkve Device Marije in nazaj na izhodišče.
Zbrali smo se na zunanjih površinah pred gradom Borl. Po borlski cesti smo podali proti Plešibici in po približno 100 m na kolovoz med vinogradi proti gozdu na gozdno cesto – po Šlogu.
Gozdna cesta je bila deloma zasnežena, deloma že popolnoma kopna. V kotanjah mokra pa spet na izpostavljenih rebrih popolnoma suha. Skratka pravo doživetje in odlična priložnost za nabiranje kondicije po že kar malo dolgem zimskem obdobju. Prav kmalu smo prišli do vinogradov kjer nas je kolovozna cesta pripeljala do Huzarove kapele. Tu so nas pričakali naši prijatelji iz Slovenske Bistrice z vodnikom Božom in našo najmlajšo udeleženko Ivano.

Nicni Pohod 2018

Pred Huzarovo kapelo. Foto: Vili Jurgec

Družno smo nadaljevali po trasi Marijine romarske poti. Nekaj časa po kolovozu mimo redkih hiš in nato zopet po gozdni vlaki v gozd ob rahlem vzponu do ceste, ki razmejuje gozd na levi in vinograde na desni strani.
Sledila je še krajša pot po gozdni pešpoti, ki nas pripelje iz gozda med vinogradi neposredno pod vzpetino z cerkvico Device Marije.
Tu smo postali, poklepetali, spoznali razloge za nastanek cerkvice in pripravili svetilke. 'Noč je dobila svojo moč'. Povratek je bil v nočnih razmerah, kar je kjub enaki poti dalo našemu pohodu še poseben čar.
Bilo je lepo. Pridružite se nam na naslednjih pohodih in doživite skupaj z nami nekaj lepega in zdravju blagodejnega.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda

 

 

Zimski pohod na Blegoš (1562 m)

Potrebno se je bilo odločiti, ali ostati doma pred televizorjem in računalnikom ali se odpraviti v naravo. Odločili smo se za naravo, zato smo se morali še toplo obleči. Kapa in rokavice, pohodne palice ter topli čevlji so bili nujni, po potrebi pa tudi gamaše in že smo lahko zagazili v visok sneg.

Odločitev članov Planinskega društva Cirkulane je bila enotna, zato smo se v soboto, 17.2.2018, podali na Blegoš. Zbrali smo se v Cirkulanah na že znani lokaciji pred šolo. Odpeljali smo se do Škofje Loke in po Poljanski dolini do Poljan, nadaljevali smo proti Javorju, nato do sedla Črni kal na višini 1103 m nadmorske višine, kjer je tudi lovska koča. Od tu smo nadaljevali proti vrhu po kar strmi poti skozi bukov gozd, ki je prešel v mešan gozd proti vrhu. Pot smo kljub hitremu vzponu zlahka premagovali s čudovitimi razgledi že skozi gozd ob lepem sončnem vremenu. Premagali smo gozdni rob in že smo bili na planoti, ki so jo krasile lepe redke smreke, obdane s soncem in snegom. Odprl se nam je lep pogled na vrh Blegoša. Hitro smo se bližali vrhu in od tu imeli prelep razgled na vse strani Škofjeloškega hribovja, vse do Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp,tu in tam je dolino prekrivala tudi megla. V tej prekrasni zimski idili nam je pogled segel tudi do Triglava, ki se je bohotil nad meglicami, kar je razvidno tudi iz naših fotografij. Čudoviti razgledi pa tudi veter in hladen zrak nam nista nagajala.

Blegoš Zima

Slikovni utrinek s pohoda na Blegoš. Foto: Vili Jurgec

Z vrha Blegoša smo pot nadaljevali do koče na Blegošu ,kjer smo se okrepčali. Vračali smo se po drugi poti skozi idilični gozd do sedla, kjer smo imeli parkiran kombi. Tu smo se preoblekli in osvežili ter polni lepih vtisov nadaljevali vožnjo nazaj v Poljansko dolino, mimo Škofje Loke, skozi Kranj, kjer smo imeli krajši postanek, nato smo zadovoljni nadaljevali pot proti domu. Med vožnjo domov smo že načrtovali,kam in kako na naslednjo turo, ki jo že komaj čakamo. Domov smo prišli v popoldanskih urah, varno in zadovoljno.

Več o našem zimskem druženju na Blegošu vam lahko povedo slike iz fotogalerije.

Lepo vabljeni na naše naslednje pohode.

Zapisal: Vili Jurgec

Velika planina pozimi

Vodniki Planinskega društva imamo obveznosti do društva skozi vso leto, od priprave planov do organizacije ter vodenja pohodov. Ob vsem tem še razna izobraževanja, pisanja poročil za registracijo v PZS, licenčna izpopolnjevanja vsake tri leta. Vodniki PZS Planinskega društva Cirkulane opravili lansko leto licenčni seminar za kopne pohode na Boču. Vsebuje teoretični in praktični del, seznanitev z novostmi v planinski organizaciji kakor tudi z novostmi pri opremi.

V PD Cirkulane imamo tudi organizirane zimske pohode zato je potrebno osnovno znanje gibanja v snežnih razmerah v gorah. Za takšne pohode je potrebna drugačna osebna in tehnična oprema in sprotno obnavljanje znanje.

Udeležil sem se dvodnevnega licenčnega usposabljanja na Veliki planini, ki je tako vsaka tri leta. Pogoj za licenčna usposabljanje je, da si vodnik PZS za zimske razmere. Na teh seminarjih obnoviš znanje in spoznaš kakšna je nova tehnična oprema in novosti pri uporabi te opreme. Na Veliki planini smo imeli kar nekaj tem: orientacija v zimskih razmerah, prva pomoč, gibanje in tehnika vodenja, raba derez, raba cepina, pomoč zasutemu v plazu in podobno.

Velika planina je znana planšarska planota in je zelo obiskana skoraj celo leto. Obdana z lepimi pašniki, ličnimi enako grajenimi pastirskimi stani-planšarijami, ki nam v letnem času ponujajo dobrote. Enkratni so razgledi naokrog. V snežnih razmerah pa je vse drugače, čeravno ni dvatisočak pa so razmere iste kot v visokogorju. Tokratno izpopolnjevanje na Veliki planini je potekalo v ekstremnih razmerah tako, da smo lahko spoznali, kakšna je hoja v okrog poldrugi meter visokem snegu. Pogosto smo kar padli v pršič. V takšnih razmerah je gibanje zelo težko, vse skupaj pa še poslabša močan veter, megla in nizke temperature. Bilo je naporno, tako da res včasih pomisliš, če je to potrebno. Ampak, če hočeš kot vodnik na turi varno pripeljat udeležence do želenega cilja in domov je potrebno znanje in potrpežljivost, ki ga lahko pridobiš samo s takšnimi usposabljanji. Razmere na Veliki planini v tem letnem času si lahko ogledate v galeriji slik.

Lepo vabljeni na lepe zimske pohode, ki so pred nami in seveda na poznejše kopne ture.

Zapisal: Vili Jurgec

Za nami je prvi pohod v letu 2018

Morda nam »zeleni« novoletni prazniki res niso najbolj pogodu. Cirkulanski planinci smo našli rešitev, odpravili smo se malo višje in z eno nogo stopili v zimsko idilo. No v resnici nismo iskali rešitve, zgodila se je sama od sebe, saj smo tudi letos sezono pohodov začeli s tradicionalno novoletno turo na Donačko goro.

Donacka 2018

Čeprav bo potrebno čiščenju gojzarjev in oblačil tokrat nameniti nekaj več časa – spodaj razmočen, višje, zasneženo pomrznjen teren pač terja svoj davek – je za nami prijeten pohod.

Skozi vso pot, še posebej pa z vrha Donačke gore so se na ogled ponujale čudovite slike okoliških krajev, hribov in gora, kakršnih tudi tisti, ki se pogosteje podamo v hribe, ne doživimo velikokrat.

Zapisal: Ivo Zupanič
Galerija slik pohoda

Pohod na Strahinjčico

Srahinjčica se razprostira od zahoda proti vzhodu nad Krapino. Dvigne se strmo v višino kot ogromna, ostro nagnjena streha, kar daje kraju poseben izgled. Boki grebena su skoraj navpični, prekriti z gostim gozdom - z juga prevladuje hrast, s severa bukev z nizkim grmičevjem. Nima izrazitega vrha, najvišja kota-846 (Sušec) metrov se nahaja na severnem grebenu nekoliko metrov od debla velike bukve. Gledano v profilu glavnega grebena od zahoda proti vzhodu dviga se kar nekaj vrhov: Slon 445 m, Gorjak 678 m, Goleš 685 m, Sušec – 846 m in Sekolje 738 m.
Našo pot smo začeli na parkirišču v Podgori Krapinski. Izbrali smo najugodnejšo in atraktivno pot preko Jelenskih pečina do planinskega doma. Nadaljevali smo do Dedeka, ki služi tudi kot vzletišče jadralnim padalcem. Nadaljevali smo do najvišje točke - Sušeca. Po vrnitvi do doma, ki je v tem času zaprt, smo pomalicali se podali na razgledni stolp in se spustili proti izhodišču po drugi poti.

Strahec
Tako smo obiskali še preostale že omenjene točke-kote po občasno dokaj zahtevni, z jesenskim listjem nasuti zdrsljivi poti, ki ni kaj dosti shojena. Vsekakor pa je dobro in na gosto markirana. Skratka pohvalimo se lahko, da smo praktično prehodili celotno Strahinjčico. Posebno atraktiven je pogled iz razgledišča Slon, ki upravičeno nosi tako ime. Ob pogledu na izstopajočo kamnito gmoto, ki štrli iz terena, ni potrebno uporabiti veliko domišljije, da uzreš silhueto slonove glave.
Skratka za nami je krasen pohod, kakršni ostanejo s spominu zaradi naravnih lepot, zahtevnosti terena in enkratne ekipe - sinergija zagnanosti, izkušenj in kolektivnega duha. In ker se nenazadnje tako spodobi, smo si še malce ogledali mestno središče Krapine, park pred Muzejem krapinskih neandertalcev, ki ga tokrat nismo obiskali in se okrepčali s pico v prijazni piceriji.

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik s pohoda